Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca
Tudi zato se je pozneje (ne brez težav in ne prav v najkrajšem možnem času) prebila skozi študij japonščine, pred petimi leti pa preselila v deželo vzhajajočega sonca. Zdaj dela kot učiteljica angleščine v zasebnem vrtcu in na tem delovnem mestu bo v skladu z japonskimi praksami najverjetneje dočakala pokojnino. V pogovoru med drugim razlaga nekatere tamkajšnje kulturne posebnosti, kot je družbena sprejemljivost razkazovanja (lepih!) nog v primerjavi z zgornjim delom oprsja in ramen, ali pa odnos Japoncev do sadja, ki ga uživajo bolj poredko. Ko ga, si ga privoščijo konkretno. Za lično melono, ki je menda lahko npr. poslovno darilo, odštejejo tudi do sto evrov.
“V Sloveniji kilogram jabolk dobim za mogoče dva evra. Tukaj bom dala za eno jabolko en evro, ampak to je še poceni. Če hočeš malo lepše ali malo večje jabolko, lahko zanj daš že tri ali štiri evre.”
Zakaj?
“To je zaradi načina, kako gojijo to sadje, ker mora biti vse popolno. In ga dobesedno polirajo ter vsak posamezen sadež ovijejo, da je čim bolj popoln. V trgovini se prodajajo samo najpopolnejši sadeži, biti morajo brez napak. Zato so takšne cene, ker se dosti nepopolnega sadja vrže stran.”
