Zapisi iz močvirja

Navodila za uporabo

Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve

Volilna skrinjica
Volilna skrinjica
foto: Ziga Zivulovic jr. /BOBO

Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.

Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.

Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.

Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.

Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.

Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.

Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.

Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.

Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.

Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.

Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.

Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.

Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:

  • lahko se odloči za celotno listo in še enega kandidata na njej;
  • lahko izbere samo listo in se pri tem strinja z vrstnim redom kandidatov, ki ga je določila stranka;
  • lahko pa izbere samo enega kandidata, brez liste, ampak se mora zavedati, da daje s tem glas tudi listi.

Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.

Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.

Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.