Zapisi iz močvirja

Če ni za bit, je za it!

Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro

download_Politika-Politics_POR20181009_GIL8955
foto: Žiga Živulović jr./Bobo

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.

Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.

Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.

Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.

“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki.  Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.

In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.

Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.

Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.

Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.

Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane.  Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.

Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.

Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.