Zapisi iz močvirja

Karel Veliki, Aleksandra še večja

Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke DeSUS, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja

Slovo Karla Erjavca
Karel Erjavec na kongresu stranke Desus
foto: Borut Živulovič/BOBO

Danes se medijsko poslavljamo od Karla Erjavca; skoraj dve desetletji nam je delal družbo in pogrešali ga bomo. Čeprav je večinski del Desusa in dobršen del javnosti olajšano dahnil: “Hvala bogu,” nam bo medijem žal. In ne strmite ob teh besedah … Še niste nikoli slišali za hipokrizijo? Nič nam v medijih ni bilo lažje in ljubše, kot analizirati, osirati in se norčevati iz Karla; a hkrati nam je ta nenavadni politik zagotavljal bralce in poslušalce, rezal programsko pogačo in nam posredno pomagal uveljavljati ali celo prodajati naše medije. Karl je bil zanimiv mož nedoločljivega političnega kreda in njegova odsotnost bo odnesla del barvitosti iz slovenske politične freske. Oziroma bo ta ostala povsem črno-bela; ali rdeče-črna, ali rdeče-bela … Odvisno, kako si pač barvno predstavljate slovenski dualizem.

Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka. Čeprav se s Karlovim odstopom, kot pravijo analitiki, stabilizira Desus, stabilizira vlada, stabilizira država in stabilizira vojska, se pa destabilizira in s tem končuje čas političnih veseljakov. Nove generacije politikov se zdijo veliko bolj učinkovite, manj obremenjene s preteklostjo, bolj profesionalne in načelne; se pravi obdane z lastnostmi, ki so dolgočasne, da bog pomagaj.

Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.

Ampak kljub temu se dve manjši zgodbi, za običajne analitike skriti pod radarjem, potikata okoli odstopa večnega Karla. Najprej mantra, da je notranja demokracija v Desusu pokazala svojo moč in da so delegati Karlu odrekli zaupanje v sozvočju z najvišjimi demokratičnimi standardi. Če smo že pri tem: Karlu smo kolektivno odrekli zaupanje na zadnjih volitvah; ampak tega ni hotel razumeti. Glede notranje demokracije pa … Odstavitev Karla Erjavca se bo pokazala kot demokratična v tistem trenutku, ko bo Desus pod novim vodstvo zacvetel, se razvijal in se profiliral povsem drugače, kot je previharil zadnji dve desetletji. Če pa se bo zgodilo, da bo stranka nadaljevala svojo sankaško tekmo, ne bodo demokratične volitve na kongresu stranke nič drugega kot vojaški puč. Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.

Če bo stranka nadaljevala svoj prosti padec, bo najmanj, kar jo bo doletelo, Karel v kopalkah, ki v Umagu rešuje sudoku in strga korenček: “Saj sem vam rekel!”

Drugi manjši pok, ob katerem je Karl v megli izginil za zaveso, je izjava, da po porazu zapušča tako politično kot javno življenje. Vsi mediji so izjavo prenesli v triumfalni intonaciji, ne da bi se kateri od komentatorjev sploh vprašal, kaj za hudiča to pomeni.

Razumnemu je sicer jasno, kaj je Karl mislil s “političnim življenjem,” ki ga zapušča … Ne bo več šef stranke, ne bo več poslanec, ne bo več minister. Častno in načelno dejanje.

Ampak kaj je mislil z umikom iz javnega življenja? V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.

Če izbrskamo še takšne trivialnosti, ki jih je Karl počel kot predsednik Desusa, kot okoljski, obrambni ali zunanji minister, se težko domislimo dejavnosti, ki bi jo lahko kategorizirali kot “javno delovanje”. Ni bil humanitarec, ni se zavzemal za pravice manjšin, ni pel v pevskih zborih – nič podobnega ni počel. Še najbolj javno je bilo njegovo življenje, ko se je tožil s sosedi za re-lokacijo bele tehnike – če povzamemo njegov zadnji dokumentiran besednjak …

V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.

Vse po njegovem javno življenje, predvsem vsi stiki z upokojensko bazo, so bili politično in ne javno življenje. Javno se od političnega življenja razlikuje predvsem v tem, da od javnosti ničesar ne zahteva. Kot to počne politično življenje.

Po našem svetem prepričanju Karl Erjavec javnega življenja izven političnega ni imel! Torej se po logiki stvari ne more umakniti iz nečesa, kar ni nikoli zares živel. Častna bi bila recimo izjava, da se sicer umika iz političnega življenja, se bo pa aktiviral kot javna oseba v javnem življenju. Princip v demokratični tradiciji ni neznan, da ne zapišemo, kako je to na njenem samem začetku.

Mogoče Karl Erjavec kot javna oseba v javnem življenju ne bi zmogel voditi sveta modrecev, zagotovo pa bi lahko v tej druščini bil predsednik čajne sekcije …