Nedeljski gost

Zaradi pisane palete aktivnosti ljudi ni strah priti v dom

Marko Slavič je direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi – Doma Danice Vogrinec. Tam vsako leto pripravijo rokovski koncert, učijo uporabe informacijske tehnologije, med počitnicami poskrbijo za varstvo otrok

IMG_20200116_112535
foto: Osebni arhiv

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vogrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah.

“Ko so Bajaga i Instruktori, ki so bili takrat na turneji po Avstraliji, sporočili, da pridejo na koncert, mi je skoraj zastalo srce. Veste, lažje je sestaviti neke številke kapitalske zgodbe, kot pa ustvariti situacijo, v kateri ne veš, kakšen bo odziv. Ko je treba za vsak slučaj nabaviti 600 parov čepkov za ušesa, ker se lahko zgodi katastrofa. Potem pa ugotoviš, da je ta večer nor, ko smo imeli za razliko od običajnih, nič zvoncev zaradi osamljenosti. Noben od stanovalcev ni hotel v posteljo in ko jih je Bora (Đorđević) zaradi fascinantnosti povabil kot ene izmed glavnih gostov na koncert v Stožice, je bilo to veselje iskreno.”

Še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej.

“Počitniško varstvo otrok se je izkazalo za izjemno dobro prakso, ne samo zaradi medgeneracijskega sodelovanja, ampak je to postalo standardizirana oblika skrbi za otroke med počitnicami, ko so njihovi starši v službi. Brez tega projekta si poletja ne znamo več predstavljati.”

Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju.

“Vsaka zgodba, ki je vezana na zdravje starejših, na njihovo aktivnost, potegne s sabo veliko tveganja. A vendarle smo uspeli z res širokim spektrom programov najti za vsakogar nekaj. Naredili smo nekaj za destigmatizacijo, da ljudi ni strah priti v dom. Na primer gospa, ki sicer nikoli ne bi prišla v dom, pa je zaradi tega, ker je bila učiteljica enega od članov benda MI2 in je prišla v naš dom na njihov koncert, rekla, da ne želi bivati v nobenem drugem domu. Zaradi njih se je odločila za bivanje pri nas, ker ji tu ne bodo kratene njene osnovne življenjske potrebe in bo živela enako pestro kot doma.”

A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi.

“Kadar je celoten sistem zasnovan na zasebnih praksah in je cilj vsake organizacije ustvarjanje dobička, ni prostora za velike zgodbe, ki so namenjene kakovosti življenja. Odločevalci naj premislijo, kam pelje zgodba pospešene privatizacije na področju starejših.”

Marko Slavič pojasni, da se zaposleni v domovih trudijo in opravljajo delo, ki je – opisano z eno besedo – krvavo … :

“… in hkrati izjemno dostojanstveno in prelepo, a izjemno težko, tako fizično kot psihično. Spremembe plač si zaslužijo. A je varčevanje na področju investicij, vzdrževanja na račun tega, da lahko izplačaš plače, neodgovorno. Želim si sistemskih rešitev, da bomo imeli pravico črpati sredstva iz državnega sklada, ki bo omogočil normalno financiranje tega sistema.”

Nedeljski gost Marko Slavič opozarja, da je ključno delo z zaposlenimi, vse, kar počnejo v njihovem domu, je možno le z ustrezno motiviranim kadrom.

“V nekem trenutku lahko zaposlenim vliješ občutek pomena naše nujne prisotnosti po ustvarjanju dostojanstva, kar starejši potrebujejo. Delal sem v različnih panogah, a tako obremenjenega kadra s tako odgovornimi nalogami nisem videl nikjer. Ko te ljudi spoštuješ, iz njih izvlečeš dodatno odgovornost, da lahko dajo kanček več, prijaznost, odnos do ljudi, ki ga ni mogoče pričakovati od iztrošenih zaposlenih.”