Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.
Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega
Zunaj smučarske sezone je bil doma v Sloveniji, približno dvesto dni na leto pa je preživel na snegu ali v gorskih letoviščih Francije in Avstrije ali Avstralije. Nino Žičkar poudarja, da tudi služba, ki si jo prej leta “opravljal” za hobi, ni vsak dan sanjska. Da ob dneh, ko je izrazito slabo vreme (eden takih je bila prav sreda, ko smo intervju posneli), vse prehitro pozabljamo, da se stranke po dveh urah smučanja v dežju in vetru vrnejo v tople koče in hotele, inštruktorji pa recimo v izrednih razmerah, ko tudi gondole in dvigala ne delujejo, s smučmi na ramenih premagujejo strmine s smučišča na smučišče.
“Danes je bil en tak težak dan, ker je bilo zelo vetrovno in je bila zaprta polovica smučišč. Delam v nekem smučarskem kompleksu, ki povezuje 12 smučišč in moral sem priti z enega smučišča na drugo. Ker pa je bilo preveč vetrovno, žičnica ni obratovala, zato sem dal smučke na ramo in hodil dobre pol ure po smučarski stezi navzgor, da mi ni bilo treba odpovedati učne ure.”
Nino pravi, da so v primerjavi s Slovenci in Angleži, s katerimi v Franciji največ dela, Avstralci zelo sproščeni, včasih še preveč:
“Po koncu dolgega dne sem se vračal domov. Da bi prišel do apartmaja, sem moral na sedežnico. Bil sem edini na sedežnici, ko so jo ugasnili in me pustili na njej. Delavci so me našli, ko so se pod sedežnico vračali domov.”
