Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
“Moj oče je preživel holokavst, prihaja iz nekdanje Češkoslovaške. Med drugo svetovno vojno je oče veliko bežal. Kamor koli je prišel, je moral spremeniti svoje ime in to je sovražil. Takrat se je odločil, da bo svojemu otroku dal mednarodno ime. In zato mi je ime Daniela.”
Čeprav rojena v Jeruzalemu, je Daniela večino življenja doma v ekonomskem in tehnološkem središču države Tel Avivu, kamor se vsako leto zgrne pol tretji milijon tujih turistov.
“Tel Aviv mi je ljubši od Jeruzalema, ker je mladosten. Tudi tu, kot v vsakem drugem velikem mestu, želi živeti veliko mladih ljudi in vsekakor je kot narejen za istospolno usmerjene ljudi. Veliko istospolnih parov je tukaj z otroki. To je lepo videti. Ljudje so dobre volje, imajo ogromno energije. Tudi vreme dovoljuje drugačen način življenja. Veliko smo zunaj, ljudje sedijo in delajo v lokalih in tujci imajo morda občutek, da ne hodijo v službo.”
V času pogovora so naslovnice tudi v Sloveniji polnile nove napetosti med Izraelci in Palestinci. A konflikta v Tel Avivu ni čutiti v tolikšni meri, kot ga občutijo v drugih delih države. Je pa to povsod občutljivo vprašanje.
“Ta kovanec ima dve strani. Če živiš v Tel Avivu, konflikta res ne občutimo zelo. Ne zato, ker bi se stvari odvijale daleč stran, Gaza pravzaprav sploh ni tako zelo oddaljena. Nedolgo nazaj je bilo tudi tu napeto, oglašali so se alarmi, bežali smo v zaklonišča. Ko sem bila majhna, so mi govorili, da mi ne bo treba k vojakom, ko bom odrasla. Zdaj tega ne govorijo več, ker ne vidimo rešitve. Rada bi doživela mir. A stvari so hudo komplicirane. Mislim, da ta trenutek na palestinski strani ni dovolj zrelosti, na naši strani pa po mojem mnenju ni dovolj volje. To ni dobro. Kjer je volja, tam je pot.”
Sogovornica izpostavi še en družbeni fenomen:
“Zadnja leta se je v Izrael preselilo ogromno Francozov, ker se v svoji državi kot Judje niso počutili varne. To je bil zame popoln šok, ampak tu so dobrodošli, tu so si ustvarili življenje. Zaživeti v drugi državi ni nikoli lahko, mislim pa, da se tu dobro počutijo. Poleg njih sem prihaja zelo veliko Američanov, z drugačnimi razlogi kot Francozi, pač samo želijo živeti tu. Število prebivalcev hitro raste, prostora ni veliko in upam, da se bo vlada s temi izzivi čim prej soočila.”
Poleg nepreglednega števila skirojev na prostem vsi igrajo matkot. Nekaj, kar je podobno badmintonu, le da je igra veliko bolj glasna. Igralci uporabljajo trde loparje in obteženo žogico v velikosti tiste za namizni tenis.
“Moram priznati, da me matkot spravlja ob živce. Če bi odločala jaz, bi na plaži za matkot določila poseben prostor. To so nekoč celo skušali storiti, a niso bili uspešni. Te igre nisem videla nikjer drugje, gre za nekakšen lokalni badminton. Le da matkot povzroča hrup, zelo glasen je. Tipično za Izraelce. Mi smo glasni, zgovorni, komunikativni. To je včasih zabavno, včasih pa tudi ne.”
