Evropa osebno

Kosovski Srb, ki uspešno sobiva z Albanci

Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana

Milorad Bata Nikolić1
foto: Val 202

Kosovo je država številnih posebnosti in posebnežev. Sobivanje med Albanci in Srbi se zdi nemogoče, konflikti in sovraštvo so globoko zasidrani med narodoma. Pol ure vožnje iz glavnega mesta Priština je srbska občina Gračanica. Tam se plačuje z dinarji, prevladujejo avtomobili z beograjskimi tablicami, države ne priznavajo … Sredi ničesar ima restavracijo in etnološki muzej Milorad Bata Nikolić, zavedni Srb, ki pa brez predsodkov posluje in sodeluje z Albanci: Zadnjih deset let imamo mir. Po vojni je bilo težko biti Srb na Kosovu. V zadnjem desetletju pa z Albanci nismo imeli težav, odkar so dobili državo, so nehali nadlegovati Srbe. Hvala bogu za mir, upam, da bo obstal, a na Balkanu se vedno kaj dogaja. Ne vem, po čigavem scenariju, ampak vedno se nekaj dogaja. To je žalostno, Srbi in Albanci bi si morali biti najbližje – tu smo odrasli, tu živimo skupaj. Pričakovati je, da bomo že nehali s tem.”

“Albanci so mi všeč, niso obremenjeni z vero. Tudi jaz sem tak. Spoštujem vse – vse vere tega sveta, še posebej pa tiste, ob katerih živimo. Želim si le miru in da moj narod lahko ostane tukaj. Želim si dobrih odnosov z Albanci, zelo jih spoštujem, to sem odnesel še iz Prištine.”

Rodil se je v središču Prištine in ima za seboj navdušujočo gostinsko kariero: vodil je hotel, imel diskoteko, bil dejavno vključen v nogometni klub Priština. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana. Ne skriva svojega pragmatičnega sodelovanja s politiki vseh polov in barv, prostodušno prizna, da so mu cesto do gostilne plačali Švicarji, se pohvali z največjo osmrtnico za Fadilom Vokrijem, kosovskim nogometnim bogom in Batovim prijateljem iz otroštva: “Fadil je bil pravi boem, nepozaben. Njegova smrt se nas je vseh dotaknila. Na pogrebu je pred mano stala le vlada Kosova, prišli pa so tudi nekdanji nogometaši iz Beograda in Evrope. Veliko sem izgubil z njegovo smrtjo, saj je umrl res mlad. To niso leta za smrt, a srce ga je izdalo med treniranjem in hujšanjem. Tudi njegovo življenje, sploh nočno življenje, je vplivalo na to. Bil je družinski človek, svojo ženo je ljubil najbolj na svetu, a bare je imel rad.”

“Moji otroci ne živijo na Kosovu. Najstarejši sin študira in dela v Ameriki, kamor je prišel prek košarke, drugi sin je v Španiji, tretji v Beogradu. Najmlajši je bil star dobri dve leti, ko se je začela vojna, in do Kosova ne čuti posebne ljubezni, nič ga ne vleče sem.”