Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
