Nedeljski gost

Naše življenje je verižica neverjetnosti

Starosta slovenske fizike in prevajalec Alojz Kodre je med drugim prevedel tudi Štoparski vodnik po galaksiji

kodre
Profesor Alojz Kodre
foto: Maks Pust / Val 202

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na knjigo je v 80. letih naletel na letališču v Londonu na poti v Združene države Amerike in jo prebral na mah, v eni noči ter takoj naslednje jutro tekel v knjigarno po njeno nadaljevanje. “Do te knjige me je gnal precejšen neverjetnostni pogon.”

Tudi sicer, meni, je naše življenje niz dogodkov, katerih absolutna verjetnost je zelo majhna. “Posebna verižica verjetnosti – to smo mi.”

Najbolj pri srcu mu je četrta knjiga iz serije, ki sledi Štoparskemu vodniku. “Tam je nekaj zelo lepih odlomkov s čustvene plati, upodobljena je sveža mladostniška in tudi zrela ljubezen. Nasploh smo lahko v Adamsovih delih prepoznali svoj čas, sebe, svoje dobe življenja.”

Kaj pa meni o zmanjševanju zanimanja za znanstveno fantastiko med bralci? Kot bralci se po njegovem “čedalje manj oklepamo vsakršne literature, ne le znanstvene fantastike“. K ugašanju bralske sle po znanstveni fantastiki so, meni, veliko pripomogli tudi novi mediji, saj se da z njimi veliko hitreje in ugodneje nasititi kot pa z branjem knjig.

Dr. Alojz Kodre je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. Njegovo znanstveno delo je vezano predvsem na področje eksperimentalne atomske fizike in rentgenske spektrometrije, kjer je oral ledino in postavil temelje modernim eksperimentalnim pristopom pri študiju mehanizmov notranjih elektronov v različnih atomih.

Ne znamo si več zastavljati vprašanj, ne iščemo več odgovorov nanje

Na vprašanje, čemu pripisuje vse večjo popularnost psevdoznanosti, Kodre najprej s prstom pokaže na medije. “Gre za problem spodobnosti, v medijih je merilo vsega nekakšna demokratičnost, izravnanost, uravnoteženost. V oddajo o vesolju bodo ob dveh astronomih povabili še dva astrologa. Tu je zame izhodiščni problem. Demokratizacija ja, a ne za vsako ceno.” V sodobnosti je dodaten problem tudi večja zasičenost z vsemi vrstami informacij: “Ta neznosna lahkotnost informacij, ki letijo v nas, nam jemlje pozornost in energijo, da bi si sami zastavljali prava vprašanja in se dokopali do odgovora nanje.”

20. stoletje je veljalo za stoletje fizike, 21. stoletje bo najbrž stoletje biologije. Kot hitro razvijajoča se disciplina je fizika v preteklosti trčila ob etične dileme, kakšno lekcijo v zvezi s tem lahko da biologiji? “Fizika si z etičnimi dilemami na začetku ni delala dosti opravka. Ko so prvič razcepljali atom, so nekateri videli možnost zlorabe, a se niso ustavljali. To je mogoče videti kot veliko temeljno napako. A rad bi videl tisto znanost, ki bi se zaradi potencialne grožnje ustavila, ko bi bilo nekaj velikega na vidiku in dosegu roke.” Biologija je po negovih besedah trenutno najtesneje zavarovano področje znanosti. “Nisem prepričan, da so vse te zavore, ki so ji jih nataknili, smiselne. Nekatere so narejene iz predsodkov pretekle etike, ki ni imela možnosti, da bi se spotaknila ob kaj.”

Legendarni profesor, Jeseničan po rodu, nanoalpinist in pevec

Alojz Kodre

foto: Maja Ratej / Val 202

Alojz Kodre sicer slovi kot legendaren profesor matematične fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko. Njegova predavanja in kolokviji so veljali za zahtevne, a so bili pozneje tudi dobra referenca diplomantom fizike pri iskanju službe. Nedavno je na predavanju ob srečanju alumnov oddelka za fiziko opozoril na siromašnejšo delovno vnemo med sodobnimi študenti fizike: “Našim generacijam se je zdelo, da nam je nekaj podarjeno s tem, da lahko študiramo. Zaradi tega smo bili pripravljeni res veliko delati. Danes pa imajo študenti občutek, da so vrednota in da bi morala biti šola hvaležna, da so pristali priti tja. Ta občutek se skozi generacije še krepi.”

Nikoli nisem bil jezen, a avtor bi lahko v pesem uvrstil tudi kakšno drugo dvakrat dvozložno ime, tako pa je sam iskal zamero. … Toda nobenega dvoma ni, pesmica je prav v redu.” Alojz Kodre o pesmi Alojz valček. V njej ga Marko Brecelj opeva kot ‘mojstra za mafijo’ (matematično fiziko, op. p.).

Alojz Kodre sicer izhaja z Jesenic, osnovno šolo je obiskoval na Hrušici, srednjo pa na Jesenicah. V šolskem obdobju so ga privlačile lutke, bil je tudi eden od pevskih glasov v filmu Kekec. Eden od njegovih priljubljenih konjičkov je brušenje dragih kamnov, kar je sicer zraslo iz ljubezni do mineralov. Je tudi navdušen hribolazec, še najraje jo mahne po karavanških brezpotjih, ob čemer so mu prijatelji nadeli vzdevek ‘nanoalpinist’, ker so ga vedno privlačili nižji hribi in gore.

Zapiski:

Profesor je nekajkrat omenil fizika Carla Rovellija, ki ga prevaja. Priporočamo Sedem kratkih lekcij iz fizike in Zapovrstje časa.

Kodre je v svoj glasbeni izbor ob robu pogovora uvrstil skupino Procol Harum (“Njihov Grand Hotel je Adamsa navdihnil za Restavracijo ob koncu vesolja”, v poslušanje pa priporoča njihov The Whiter Shade of Pale“), skladbo Fool On the Hill Paula McCartneyja (“Odrasli smo s polno predsodki in utrjenimi predstavami, ki pa ne ustrezajo resnici. Tale pesem govori o tem, kako se ti lahko odprejo oči.”) in kakšno od pesmi Iztoka Mlakarja (“Radi smo ga poslušali med dolgimi vožnjami na sinhrotron v Hamburgu”).