Elektrifikacija vozil, ki prihaja počasi, a vztrajno, nas je dokončno naučila, da gre za evolucijo in ne za revolucijo. Lani smo tudi zapeljali v razpotje, ko se bomo morali odločiti, katero smer bomo ubrali v povezavi z digitalnim okoljem sodobnega avtomobila; proizvajalci imajo namreč izjemno veliko veselje s povezovanjem telefona z možgani avtomobila, kar zna biti že tudi moteče ali celo nevarno. Še vedno smo ploskali SUV-jem, križancem in podobnim – to bomo počeli še tudi v 2020; kar pa zadeva bitko za zeleni planet, se je ta lani odločno napovedala, a jo bo v prihodnjih letih treba še izbojevati.
Še vedno smo ploskali SUV-jem, križancem in podobnim – to bomo počeli še tudi v 2020; kar pa zadeva bitko za zeleni planet, se je ta lani odločno napovedala, a bo še trajala
To po čemer si bomo najbolj zapomnili avtomobilsko leto 2019, se je zgodilo tik pred iztekom 365 dni. Fiat in PSA sta napovedala združitev. Pa ne, da bi bilo to kaj posebnega; koncerni se združujejo in potem užaljeni razdružujejo že zadnji dve desetletji … Združitev Francozov in Italijanov pa presega oziroma ukinja tradicionalne avtomobilske delitve na Francoza, Nemca in Italijana, ki so desetletja vladale z avtomobilsko Evropo. Razen tega se počasi približujemo napovedim avtomobilskih futuristov, ki trdijo, da bodočnost prinaša enega proizvajalca in tri modele; za malo potnikov, za več potnikov in takega za tovor.
Ampak prej se moramo še elektrificirati. Kar nam gre bolj slabo od vtičnice. Nečesa nas je pa avtomobilska elektrifikacija le naučila; tega, da ne gre za revolucijo ampak za evolucijo. Povedano drugače; revolucij je bilo v avtomobilski zgodovini izjemno malo. Ob oni, ko je stari dobri Benz namontiral motor na kočijo, še mogoče uvedba zaprte kabine, pnevmatike, kakšen varnostni dodatek in to je to. Vse ostalo je plod evolucije. In ko so nas marketinški strokovnjaki pred kakšnima dvema desetletjema pričeli prepričevati, da bo elektrifikacija za mobilnost prava revolucija, smo jim vsi verjeli. Zato pa so marketinški strokovnjaki in zato smo potrošniki. A se je izkazalo, da gre le še za eno avtomobilskih evolucij. In če ne drugega, smo se v letu 2019 nanjo navadili. Elektrifikacija kaplja počasi. In vztrajno, to jim je treba priznati. Problemi, s katerimi se električna mobilnost srečuje, ostajajo enaki, kot so bili v letu 2018 in bodo enaki tudi v letu 2020. Doseg električnih vozil, javna mreža polnilnic, nedorečeni standardi in zakonodaja, državne vzpodbude in davčne olajšave ter še vedno zelo omejena ponudba električnih vozil. Ampak kot smo zapisali; tudi po kapljicah se lahko napolni kozarec.
Evropski, tako tudi slovenski avtomobilski trg je v preteklem letu še vedno navdušeno ploskal SUV-jem, križancem in podobnim avtomobilom, katerih glavna značilnost je visoko vstopanje in visoko sedenje. Kljub temu, da smo novinarji že ves čas trajanja te evforije do nje vsaj po tihoma zadržani, je trg v tržnem gospodarstvu neusmiljen. Številke gredo v nebo, proizvajalci in preše v tovarnah pa kujejo SUV-jevsko pločevino dokler je še vroča.
Prav tako smo v letu 2019 zapeljali v križišče, v katerem se bo potrebno odločiti, katero smer bomo ubrali v povezavi z digitalnim okoljem sodobnega avtomobila. Točka, na kateri vsa ta povezljivost in interaktivnost ter vseprisotna digitalnost postaja moteča ali za vožnjo celo nevarna, je že zelo blizu, če ni že presežena. Nenehno preverjanje pametnih naprav – to počnemo ko smo pešci ali potniki v javnem prometu, se seli tudi v avtomobile. Proizvajalci nam sicer uporabo mobilnih naprav s pametnimi vmesniki olajšajo ali celo omejujejo, a na predstavitvah novih avtomobilov nihče več ne govori o obesah in vpetjih in cilindrih ali bog ne daj batih – imajo pa toliko večje veselje s povezovanjem vašega telefona z možgani vašega avtomobila. Le korak vstran nas čakajo asistenčni sistemi. Na srečo se le ti s svojim delovanjem umikajo v ozadje, ampak s posameznimi elementi avtonomne vožnje se vloga voznika manjša, oziroma postaja enostavnejša in tudi varnejša. Žal pa gre tudi za opustitev potrebne pozornosti in pogosto lažno udobje, kajti odgovornost za vožnjo je še vedno voznikova.
V letu 2019 se je bitka za zeleni planet napovedala, v letu 2020 in desetletjih, ki sledijo, jo bo potrebno izbojevati. Mobilnost, oziroma transport bo pri tem procesu odigral eno ključnih vlog. Opazovalec procesov v avtomobilskem vesolju se ne more znebiti občutka, da se bitka za ogljično vzdržnost znotraj avtomobilskih koncernov še vedno bojuje s figo v žepu. A na drugi strani se bomo morali tudi potrošniki, kupci in vozniki sprijazniti z dejstvom, da manjšanje ogljičnega odtisa pomeni žrtvovanje delčka današnjega udobja. Tistih, ki so se udobju pripravljeni odreči, pa je še vedno – se nam zdi, premalo. In letos, se bojimo, jih še ne bo kaj dosti več…
