Evropa osebno

Če ne potrebujemo slovarjev, potem govorimo isti jezik

Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji

Oto Horvat
foto: Pixell

Oto Horvat je pesnik in zdaj že nekaj let tudi pisatelj, ki bi mu lahko dodali pridevnike srbski, madžarski, italijanski in morda celo nemški. V začetku 90. let je namreč študij v Nemčiji spremenil v begunstvo, ker se ni hotel odzvati na vpoklic v JLA. S takratno ženo sta se potem preselila v Firence, kjer on živi še danes. Njegov roman Sabo je obstal, je pred kratkim v prevodu izšel pri založbi Sanje in govori o najžalostnejšem delu te selitve, žena mu je namreč v Italiji umrla.

“Roman naj bi naredil zaključek tej moji travmi, ko sem izgubil ženo. Ampak, kot pravite, še pet let po tem zaključku dajem intervjuje o knjigi. Res je, to je protislovje. Nisem pa nikoli hotel tega napisati kot nek dnevnik, zgolj zase. Če bi se tega lotil na ta način, bi verjetno še vedno pisal pesmi o tej temi. Ko knjiga izide, je proces pisanja zaključen. Pomembno mi je bilo, da zaključim to zgodbo in začnem neko novo.”

Poleg smrti prve žene je njegovo življenje zelo zaznamovala jugoslovanska morija v 90. letih prejšnjega stoletja. Tudi zato je prek Novega sada, Madžarske, Nemčije na koncu pristal v Firencah.

“Že leta 91 sem prvič odšel tja. Takrat sem imel štipendijo za učenje italijanščine v Italiji. No, potem je izbruhnila vojna, najprej v Sloveniji, potem na Hrvaškem. Jaz se takrat seveda nisem vrnil, ker me je doma že čakal poziv za mobilizacijo. Iz Italije sem potem odšel na Madžarsko, kjer sem razmislil, kako naprej, potem pa sem odšel naprej v Nemčijo, študirat. Tam sem potem tudi zaključil germanistiko.”

Danes torej živi v Firencah, je pa še vedno prisoten tudi v prostoru nekdanje Jugoslavije. Ne nazadnje piše v srbščini, pred časom pa je podpisal tudi Deklaracijo o skupnem jeziku.

“Lingvistično gledano to je en jezik. Zdaj se to politično razdvaja, ampak jaz sem bolj za združevanje, ne za ločevanje. Če se med sabo razumemo in če za to ne potrebujemo slovarjev, potem je to en jezik. Tudi avstrijske nemščine nihče ne ločuje od nemške nemščine. To je en jezik.”