Z dopisniki iz Bruslja običajno govorimo o zapletenih birokratskih vijačnicah in labirintih Evropske unije, a ker med prazničnim časom tudi v tako zamotanih labirintih vlada malo zatišja, se tokrat pogovarjamo kar o Bruslju kot mestu. Naš dopisnik Igor Jurič nas odpelje na tek po mestu, med katerim spoznavamo življenje v različnih četrtih ter težave mesta s prometom in odpadki.

“Če bi kdo želel za maraton trenirati v bruseljskih parkih, bi se počutil kot hrček na kolesu. Parkov je sicer veliko, a so majhni. Avtomobili se v jutranjih prometnih konicah v Bruslju premikajo počasneje od pešcev. Pločniki pa so polni vreč smeti, ki čakajo na odvoz, pregledujejo pa jih vrane in srake.”

“V mestnih predelih, ki so blizu evropskih institucij, težko najdeš domačine. Stanovanja zapolnjujejo priseljenci, ki delajo v različnih mednarodnih institucijah. Moj snemalec pravi, da v Bruslju nasploh težko najdeš pravega domačina.”

Ustavimo se tudi pri dečku, ki lula – znameniti kip namreč letos praznuje 400 let. In njegova zgodovina je bila burna, opisuje Gonzague Pluvinage, konservator v bruseljskem mestnem muzeju. “Prvič so ga ukradli leta 1774, ko so francoski vojaki okupirali Bruselj. Želeli so ga obdržati zase, najbrž zato, ker so odkrili, da prebivalci Bruslja ta zabaven kipec jemljejo za simbol mesta. Vojaki so ga vzeli iz fontane, samo da so se z njim sprehodili po mestu. Pozneje so ga ukradli še nekajkrat, zagotovo vemo, da je bil skozi zgodovino ukraden vsaj šestkrat. Nazadnje se je to zgodilo leta 1965. Takrat tatovi niso mogli vzeti celotne skulpture in še vedno lahko vidimo, da je bila pod koleni polomljena. Nekaj dni so lahko obiskovalci videli le stopala pri fontani. Nato so se mestne oblasti odločile, da bodo skulpturo umaknile in k fontani namestile kopijo, ki jo še zdaj lahko občudujemo.”

Mitja Peček