Zapisi iz močvirja

Teče mi, teče mi greznica …

Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini

photo_370222_20131209
foto: Žiga Živulovćc jr. / Bobo

Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.

Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.

Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.

Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.

Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.

Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.

In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”

Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”

Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.

To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.

Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …

Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.

Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”

“I, kaj pa če bo?”

V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”

P.S.:

Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.