Filip Gartner, legendarni smučarski trener, tvorec jugoslovanske smučarske evforije s Križajem na čelu, ki je pustil neizbrisen pečat na Norveškem in celo pri naših severnih sosedih Avstrijcih
Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.
"Na lepih progah z lepimi postavitvami zna smučati vsak. Trening mora biti zahteven, drugače nima nobenega smisla. Takšen trening pa lahko traja največ dve uri in pol."
S pokojnim bratom Alešem sta v bistvu postavila temelje alpskega sistema na Norveškem, pripomogla sta k temu, da so zablesteli Furuseth, Jagge, predvsem pa neverjetna Aamodt in Kjus. Vedno ju je gnala želja po napredku, po perfekciji, ki so jima jo že v rani mladosti vcepili starši. Pa ne samo njima, vsem desetim otrokom v družini.
"Pri vsakem delu, ki so nam ga naložili, so vztrajali, da se ga naredi tako, kot se spodobi."
Disciplina je bila zanj bistvo. Če je tekmovalec zamudil odhod za minuto, je že ostal brez sedeža v kombiju. "Samo enkrat v jugoslovanski reprezentanci in dvakrat v klubu se je to zgodilo, potem pa se je glas o moji filozofiji razširil naprej in v preostalih ekipah so že vedeli, kako in kaj."
Izjemo je naredil edino pri avstrijskem supertalentu Rudiju Nierlichu, ki se mu poleti ni ljubilo trenirati. "Rekli smo, da je zbolel, septembra pa je prišel na izbirno tekmo, za več kot dve sekundi prehitel druge in spet je bil mir v hiši."
V 25-letni reprezentančni karieri in 15-letni klubski je deloval z največjimi šampionkami in šampioni alpskega smučanja, ki so skupaj osvojili devet olimpijskih kolajn, 28 odličij na svetovnih prvenstvih, štiri velike in dvanajst malih kristalnih globusov ter bili 251-krat na zmagovalnih stopničkah v svetovnem pokalu, od tega 71-krat na najvišji.
"Zunajserijski smučarji so v bistvu leni, ker se zanašajo na svoj dar. Pri delu jih motivirajo predvsem slabši, ki jim na treningu uspe premagati šampione. Tem pa to seveda ni všeč."
Leta 1986 sta z bratom Alešem zaradi izgube zaupanja v vodstvu "jugoslovanske" ekipe odšla v tujino. Torej drži, da nista bila več na istem bregu kot Tone Vogrinec? "V bistvu je bilo nekaj takšnega, ampak nima smisla pogrevati teh dogodkov, ker res nisem nikomur ničesar zameril. V Jugoslaviji je bila takrat prisotna globoka uravnilovka in z bratom sva preveč izstopala."
Pravi, da je uspel zato, ker sta bila smučanje in trenerski poklic zanj vseskozi hobi. Današnji trenerji pa hodijo na trening v službo. "Današnji trenerji imajo preozko znanje, tekmovalci pa potrebujejo jasna, kratka navodila. Najslabše je, če nimaš takojšnjega odgovora, če ‘cincaš’."
