Tomo Križnar o zdravljenju gobavosti, podnebnih spremembah, plodni zemlji kot elementu prihodnosti, beguncih, slabi vesti in ekstazi. Ekstazi življenja

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu: “Nube ljubijo svoje gore. Zakaj bi se morali seliti? Tako kot mi tukaj v drevesih čutimo kosti naših prednikov, so Nube doma v svojem gorovju."

“Manjka nam pristnih izkušenj. Nasedamo propagandi. Internet je instant znanje. Brez čustev.”

Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj: “Janeza Drnovška takrat nisem želel hvaliti, zdelo se mi je, da je pomagati njegova dolžnost. Zdaj vidim, kako manjka, pogrešam, da bi mu rekel: bemti, Janez, bil si človek, ne politik.”

“Plodna zemlja je poleg nafte in vode ključni element prihodnosti. Na tem polju bodo potekale glavne bitke. Poleg tega so tukaj še tisti, ki nam kradejo čas.”

S sodobnimi tehnologijami se Križnar loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala: “Pazite se zelenega volka, ki se pojavlja v ovčji preobleki. Greta Thunberg ima prav.”

S Tomom Križnarjem tudi o utemeljitelju analitične psihologije Carlu Gustavu Jungu, skladatelju Ludwigu Van Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov. 

“Verjeli smo, da bomo pomagali graditi svetove, ki jih je Tomaž Pengov opeval v svoji glasbi. Spominjam se majskih dni v sedemdesetih: vse je cvetelo, punce so bile prijazne, zvoki Tomaževe muzike pa so priplavale iz hiše  …”

Luka Hvalc