Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
10. aprila leta 1912 je bilo na ladji na plovbi proti New Yorku tudi pet Slovencev
Opoldne 10. aprila leta 1912 je iz Southamptona proti New Yorku izplula ladja, za katero so takrat rekli, da je še sam bog ne more potopiti. A se je zgodilo ravno to. Zgodba o Titaniku, ki je po trku v ledeno goro končal na dnu morja, je bolj ali manj znana, ni pa znano, da se je na plovbo proti New Yorku vkrcalo tudi pet Slovencev.
Ivan Smiljanić, magister zgodovine in mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, raziskuje tudi zgodovinske zgodbe, povezane z njegovimi domačimi kraji, torej Kranjem in okolico. In prav ti kraji so povezani z nekaterimi potniki Titanika. Ivan Smiljanić je najprej našel podatke, da so bili na ladji Gorenjci in po raziskovanju naprej prišel do uradnega podatka. Na britanski potniški čezoceanski parnik se je vkrcalo pet Slovencev.
“Eden izmed njih je bil tudi Franc Karun, ki se je v Ameriko prvič odpravil že leta 1904 iz Hamburga, si našel delo in po vsej verjetnosti pred Titanikom sem in tja opravil že kar nekaj poti. Karun je v Milje na Gorenjsko prišel še po svojo najmlajšo, Manco, ki je bila prej premajhna za dolgo pot v novi svet, dvojici pa se je na poti pridružil še Karunov svak. Z vlakom so odšli do švicarskega Basla, kjer so kupili vozovnice za 3. razred na prestižni ladji.”
Potop Titanika sta Manca in Franc Karun preživela. Očeta in deklico je tako kot preostalih 705 preživelih do New Yorka odpeljala ladja Karpatija, tam so ju oskrbeli, da sta lahko prišla do doma v Galesburgu. Ivan Smiljanić pravi, da obstajajo poročila o tem, da je nesreča na obeh pustila tako fizične kot psihične posledice.
