Vse in še več je bilo že večkrat prej videno in slišano, pričakovano … Vsak dan je pokalo, na srečo so bile to predvsem pasje bombice. No, kakor za koga. Petkovo centrifugo vrti Aleš Smrekar.
Prvi vmesni teden med Miklavžem in Božičkom bi lahko naslovil mešano na žaru – bilo je vsega in še več
Vse in še več je bilo že večkrat prej videno in slišano, pričakovano ... Vsak dan je pokalo, na srečo so bile to predvsem pasje bombice. No, kakor za koga.
Najbolj je, pričakovano seveda, odjeknila objava mnenja generalnega pravobranilca Sodišča Evropske unije, estonskega pravnika Priita Pikamaeja, ki je odločal o dopustnosti slovenske tožbe proti Hrvaški zaradi neimplementacije arbitražne razsodbe o meji med državama.
Ne vem, ali Priit na poletne počitnice odhaja v Poreč ali Rovinj, se pa ob njegovi argumentaciji nisem mogel znebiti že znanega občutka, da Hrvaška vedno bolj vodi igro in da je Slovenija v tej borbi vedno bolj osamljena.
Ursula von der Leyen je predstavila evropski zeleni načrt, osebnost leta revije Time, Greta Thunberg, pa je tudi njej spet postavila zrcalo. Plin je uhajal na Gorenjskem, Boris Štefanec pa je na mednarodni dan boja proti korupciji še enkrat pokazal, da se "njegova" Komisija za preprečevanje korupcije, ki si jo zaradi šestletnih izkušenj želi voditi še naslednjih šest let, ukvarja predvsem sama s sabo.
Ampak, kot je dejal Boštjan Penko, prvi direktor Protikorupcijskega urada: "Problem naše države in naše družbe je v tem, da je že pred desetletji zašla s prave poti. Poštenje, integriteta, skromnost pri nas niso vrednote."
