Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.

V oddaji gostimo legendarno britansko astrofizičarko, ki je v 60. letih odkrila pulzarje, kar je močno zaznamovalo poznejšo astronomijo

Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji, njeno ključno odkritje pa se je zgodilo čisto na začetku, na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Nepričakovano je naletela na nekaj, česar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar “mali zeleni možje, Little Green Men”. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad.

Leta 1967 je bila Jocelyn Bell doktorska študentka. Na Univerzi v Cambridgu je sodelovala v projektu gradnje velikega radijskega teleskopa, lahko si ga predstavljate kot ogromen krožnik, ki je vzdolž linije sever – jug prečesaval nebo z eno samo nalogo: z njim so iskali izjemno močna in oddaljena galaktična jedra, ki so viri radijskih vlov, ali krajše kvazarje. Kot mlada študentka je ure in ure preživela ob rolah podatkov, ki jih je dnevno izbruhal teleskop. Vsak dan se je zakopala v novih 30 metrov papirja in iz grafov na njem interpretirala radijske signale iz vesolja. Nekega dne je naletela na nenavadne motnje, ki jih je poimenovala kar nesnaga. Signal je prihajal iz iste smeri in trajal točno določen čas. Zabrlel je za desetinko sekunde, nato utihnil in se po malo več kot sekundi spet oglasil. Vse to je trajalo približno minuto. V šali jih je poimenovala Little Green Men, Mali zeleni možje.

“Biti smo morali popolnoma prepričani, da gre za signal iz vesolja, da ni po sredi kakšna zemeljska motnja. Temu smo posvetili razmeroma veliko časa. Znano je namreč, da je pogosto v ozadju stvari, ki na prvi pogled delujejo tuje, nejasno, a obetavno, kakšen čisto enostaven in vsakdanji vzrok, ki še zdaleč ni dramatičen. Tako samo najprej poskusili iskati povsem nedramatične razlage. A jih nismo našli. Šlo je za pulzarje, ki nastanejo iz nevtronskih zvezd.”

Dramatično posmrtno življenje orjaških zvezd

Nevtronske zvezde se vrtijo in imajo dovolj močna magnetna polja, da s svojim vrtenjem v vse smeri oddajajo nabite delce. Nekaj te energije oddajo v obliki radijskih valov, ki prebadajo nebo kot žarki iz nebesnega svetilnika.

“Trenutno vemo, da je v galaksiji približno 3000 tovrstnih zvezd, po naših predvidevanjih pa naj bi jih bilo 100.000. Gre za stare zvezde, to so kot neke vrste zvezde, ki že živijo svoje posmrtno življenje. V svojem prejšnjem življenju so bile to izjemno velike zvezde, mnogo večje, kot je naše Sonce. Take zvezde ob koncu svojega življenja eksplodirajo, njihovo jedro pa se skrči. To jedro postane pulzar, ki se – medtem ko se krči – vrti vedno hitreje in hitreje. Nekateri pulzarji se zavrtijo več stokrat na sekundo, nekateri bolj počasni pa ‘le’ enkrat na nekaj deset sekund.”

Jocelyn Bell je pulzarje odkrila leta 1967. Sedem let pozneje so temu posvetili Nobelovo nagrado v fiziki. Ni je dobila ona, ampak njen mentor Anthony Hewish za – kot piše v obrazložitvi – ‘odločilno vlogo pri odkritju pulzarjev’, Jocelyn Bell v obrazložitvi ni bila omenjena niti z besedo.

“To je bila zelo pomembna Nobelova nagrada. Prvič se je namreč zgodilo, da so Nobelovo nagrado v fiziki podelili nekomu s področja astrofizike. To je bil prvovrsten precedens, ki je vodil v vedno nove in nove nagrade s tega področje, med drugim tudi letos … Pravzaprav sem bila ponosna, da je to sprožilo prav moje odkritje.” – Jocelyn Bell Burnell o tem, ali je bila kaj prizadeta, ko ni postala prejemnica Nobelove nagrade

Prestižno denarno nagrado namenila deprivilegiranim študentom

V Silicijevi dolini so ji glavni tehnološki velikani lani podelili tako imenovano Breakthrough nagrado za dosežke na področju elementarne fizike, a je celoten znesek treh milijonov dolarjev namenila za spodbujanje večje enakosti med študenti. Ta denar naj bo po njenem namenjen ženskam, beguncem in predstavnikom manjšin, ki si želijo na Otoku študirati fiziko.

“Želela bi si, da bi manj ljudi trpelo za kompleksom psihološkega prevaranta. Želela bi si tudi, da v fiziki ne bi prevladovali le beli moški, to bi zelo prevetrilo samo disciplino. Celoten znesek nagrade sem namenila britanskemu Inštitutu za fiziko s prošnjo, da odprejo poseben sklad za študente iz manjšin, iz premalo zastopanih družbenih skupin. Denar je torej namenjen študentkam, študentom iz vrst beguncev, ljudem s posebnimi potrebami. Upam, da bomo s tem jedro fizike v Veliki Britaniji naredili malo bolj pisano in heterogeno.”

Maja Ratej