Vroči mikrofon

Berlinski zid: Kaj smo se naučili in kaj pozabili?

Z berlinskim zidom so povezane številne usode, čez noč je ločil družine in presekal povezave, v svoji nesmiselnosti pa je vztrajal kar 28 let, vse do 9. novembra 1989

Berlinski zid
Turisti pred Galerijo East Side
foto: Anja Hlača Ferjančič

9. november 1989 je dan, ki je zaznamoval sodobno človeško zgodovino. Za takrat 11-letnega Iva Wziontka je bil to običajen šolski dan, šele nekaj dni kasneje, ko mu v soboto ni bilo treba v šolo, je ugotovil, da se je dogaja nekaj zares pomembnega. Dan, ko je padel berlinski zid, ki je kar 28 let razdruževal Vzhodno in Zahodno Nemčijo. Čez noč je ločil družine in presekal povezave.

“Takrat sem s starši živel še v Marzhnu, v tipični socialistični blokovski soseski. Imeli smo dobre družinske prijatelje, ki so si že nekaj časa prizadevali zapustiti Nemško demokratično republiko. Spomnim se torej, da sem 9. novembra zvečer že ležal v postelji, ko je nekdo pozvonil. Zdelo se mi je nenavadno, ker tako pozno običajno nihče ni zvonil. Bil je prijatelj mojih staršev, ki je očetu rekel: “Mihael, meje so odprte, mi gremo! Greste tudi vi z  nami?” Moj oče je odvrnil: “Ne, ne,  mi ne gremo nikamor.” Potem mu je prijatelj rekel, da so spakirali najnujnejše stvari in da gredo, prosil ga je tudi, če mu lahko pusti ključe stanovanja. Moj oče je vzel ključe in nama z bratom rekel, da so meje odprte, da gresta jutri še v šolo, v soboto, če bo še tako, pa ne več.”Ivo Wziontek

Letos obeležujemo 30-letnico padca berlinskega zidu, tudi danes, toliko let po prelomnih dogodkih, je razlog za padec zidu ravno takrat več. Günter Shabowski, vodja berlinske Enotne socialistične stranke Nemčije (SED) je na novinarski konferenci 9. novembra zvečer predstavljal nove odločitev vodstva glede Zakona o prehajanju meje, tudi uredbo, ki je državljanom Nemške demokratične republike omogočala prosto prečkanje meje v Zvezno republiko Nemčijo. Ko ga je italijanski novinar vprašal, kdaj uredba stopi v veljavo, je živčno pobrskal po dokumentih in odgovoril, da takoj, pravi odgovor pa naj bi sicer bil, da stopi v veljavo naslednje jutro, 10. novembra. Mnogi zgodovinarji pa začetek padca zidu povezujejo z odvzemom državljanstva kantavtorju in pesniku Wolfu Biermannu. Nemška demokratična republika mu je leta 1976 izjemoma dovolila nastopati v Zahodni Nemčiji, med njegovo odsotnostjo pa so mu odvzeli državljanstvo in mu prepovedali vrnitev. To je v Vzhodni Nemčiji sprožilo nepričakovan val protestov intelektualne elite.

“Tako kot v pravljici, za tri dni. Izjemoma. No, Havemann mi je pravil, da mi bodo seveda dovolili priti nazaj, saj niso idioti. Gotovo se zavedajo, da če ostanem, jih bo to stalo preveč. In imel je prav, hkrati pa tudi ne. Niso mi dovolili priti nazaj, jih je pa vseeno stalo preveč. Realnost je običajno še bolj čudovita kot vse, kar si človek vnaprej predstavlja.”Wolf Biermann o tem, kako so mu po več letih zaradi pogreba Roberta Havemanna za nekaj dni izjemoma dovolili še enkrat obiskati Nemško demokratično republiko

Letos Nemci ukinjajo Solidarnostni pakt – pomoč, s katero so vzhod približevali zahodu. Vzhod je vsaj v teoriji ujel zahod 30 let po padcu zidu in 29 let po združitvi Nemčije.

“Ne smemo pozabiti, ko so ljudje protestirali na ulicah, niso zahtevali združitve, ampak je šlo v prvi vrsti za to, da bi izboljšali razmere pri nas. Zahtevali so novo ustavo, to se ni zgodilo. Po padcu zidu torej ni prišlo do združitve dveh enakovrednih partnerjev, ampak smo preprosto prenesli sistem Zvezne republike Nemčije. Seveda je šlo marsikaj narobe, ker ljudje tukaj niso poznali ‘pravil’ oz. ureditve tržnega gospodarstva. V šoli smo se učili o marksizmu, socializmu pa tudi kapitalizmu, ampak če tega ne občutiš v živo, niso pozoren ali pa se ti zdi celo dolgočasno … Nenadoma nam je postalo jasno, da moramo plačati najemnino, ki je kar naenkrat postala 10-krat dražja.” – pisateljica Jenny Erpenbeck opisuje razmere po združitvi obeh Nemčij in poudarja, da življenje v vzhodnem Berlinu ni bilo tako enolično, kot ga opisujemo danes

Zid je presekal 193 ulic in 12 prog podzemne železnice oz. avtobusnih linij. Ob poskusu bega je umrlo 140 ljudi. V Berlinu danes deluje tudi spominska postaja Bernauer Strase  z  muzejem in obeležjem, njen namen pa ni obujati preteklosti, temveč dati obiskovalcem močno aktualno sporočilo.

“Ključno sporočilo je, da demokracija ni samoumevna in da skušamo čim bolj ceniti svobodo v državi.”Hanna Berger, Bernauer Strase

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel.