V športno zgodbo zajeti vtisi po celjski rokometni tekmi, na kateri sta se kot igralca od reprezentance Slovenije poslovila Luka Žvižej in Uroš Zorman.

Od slovenskih reprezentantov se zveza poslavlja precej manj pompozno, odvisno od selektorja, včasih celo v zamerah

V športno zgodbo zajeti vtisi po celjski rokometni tekmi, na kateri sta se kot igralca od reprezentance Slovenije poslovila Luka Žvižej in Uroš Zorman.

Ljubljančan in Celjan sta nedvomno lahko zgled prihodnjim rodovom v marsičem, predvsem v dokazovanju in zmagovanju.

Pot Luke Žvižeja je naravnost filmska. V Španijo se je odpravil kot rokometni potepuh in se je iz tretje lige prebil do vrha lige prvakov z Barcelono. V slovenskem dresu sta se mu največja uspeha izmuznila.

Uroš Zorman je še večje ime. Štirikrat evropski prvak s tremi različnimi klubi, zanesljivo to ni naključje.

V Sloveniji so najboljši športniki nerazumljivo pogosto na meji med priljubljenostjo in popolnim nasprotjem. Zorman od všečkov nikoli ni živel.

Rokometni svet se je kregal, kdo je boljši, Nikola Karabatič ali Ivano Balič. V istem obdobju pa je Zorman osvojil več naslovov evropskega klubskega prvaka kot oba skupaj.

Njegovo vrhunskost smo tudi sami premalo poudarjali.

Uroš Volk