Frekvenca X

Akademskih 100: Avtonomija na preizkušnji

Po 100 letih obstoja se je ljubljanska univerza znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja o svoji vlogi v družbi

4 del
foto: Bobo

Ljubljanska univerza se lahko danes po eni strani pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa se spopada z notranjimi aferami. Temu namenjamo sklepno epizodo serije Akademskih 100.

Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes

Cokla razvoja

Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. “V bistvu je tragika, da se pri taki množici motiviranih in dobro izobraženih raziskovalcev najde vmes pas menedžmenta, ki ugrabi delovanje v svojo lastno korist,” opozarja dr. Blaž Stres, mikrobiolog, ki je zaposlen na treh institucijah, med drugim na Fakulteti za gradbeništvo in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. “So cokla razvoja in zavirajo raziskovalno delovanje navzdol in spremembe navzgor.”

Tina Kristan, novinarka 24 ur Fokusa in Inšpektorja, je podrobno raziskovala afero z dodatki za stalno pripravljenost in se zaradi tega večkrat znašla pod pritiski. Kot pripoveduje, je tako naletela na obraz univerze, ki ga ni pričakovala.

Tisto, kar me tukaj še najbolj preseneča in za kar mislim, da je največji problem, je, da univerza ni nobenega od teh dejanj ostro obsodila ali celo sankcionirala.”

Kriza avtonomije univerze

Darko Štrajn, znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu, opozarja, da je v vse večji krizi tudi avtonomija univerze. “To, kar se na univerzi dogaja zdaj, je tudi eden od vidikov njenega prilagajanja na tržne pogoje.” Pri tem je kot primer navedel prizadevanja nekaterih ljudi, ki bi radi univerzitetne delavce izvzeli iz sistema javnih uslužbencev. Opozoril je na težnje nekaterih po zasluškarstvu in iskanju lukenj v zakonodajo, “s čimer so si ljudje na univerzi ustvarjali dodatne zaslužke”. Štrajn je ob tem spomnil na filozofa Immanuela Kanta in njegovo paradigmo avtonomnega uma, na kar univerza danes pozablja: “To je trenutno nekoliko potlačeno oziroma sprejeto z nasmeškom, potem pa gledajo naprej, kaj bodo prodali na trgu.”

Ravno tržno prilagajanje je tisto, zaradi česar univerza po mnenju profesorja sociologije kulture Rastka Močnika izgublja svojo pravo bit. “Motivacija za študij ni več pridobivanje znanja, ampak pridobivanje diplome.”

Dr. Matevž Dular s Fakultete za strojništvo v Ljubljani, ki je redni profesor postal že pri 38 letih in je tudi eden izmed peščice slovenskih raziskovalcev, ki je pridobil sredstva iz prestižnega Evropskega raziskovalnega sveta, pritrjuje temu, da je v sodobni logiki raziskovanja ostalo bore malo od zastavljenega humboldtovskega ideala. Kot je razbrati iz njegovih besed, je prav denar tisti, ki pogosto povsem nadvlada avtonomijo izbiranja raziskovalnih področij in odmerja usodo tisočih mladih, ki si prihodnost tako iščejo na tujem. “Znanstveniki v glavnem delamo tisto, od koder pride denar.”

S premalo ambicioznosti bo univerza še naprej drsela navzdol po lestvicah

Ljubljanska univerza je poleti na svetovno znani šanghajski lestvici kakovosti padla pod 500. mesto, kar je najnižje v njeni zgodovini na tej lestvici. Profesor za področje umetne inteligence na ljubljanski Fakulteti za računalništvo in informatiko dr. Ivan Bratko je skeptičen do tega, ali je vse na univerzi res dovolj kakovostno:

“Profesorji bi morali dosegati določeno raven in ta raven bi morala biti višja. Svojega dela bi se morali lotiti veliko bolj ambiciozno. Prepričan sem, da bi mnogi lahko dosegli tudi strožje kriterije.”

Poostritev kriterijev se je po njegovih besedah obrestovala Kitajcem. “Medtem ko je ljubljanska univerza izpadla iz prvih 500 univerze na šanghajski lestvici, jo je v zadnjih letih na tej lestvici prehitelo več kot 50 kitajskih univerz. Že to razloži ta zdrs.”

Kaj dela Stanford boljši od Ljubljane?

Ljubljanska univerza bi se morala za izboljšanje mednarodne konkurenčnosti še naprej mednarodno povezovati in privabljati tuje talente v Slovenijo, meni dr. Marinka Žitnik, podoktorska raziskovalka računalništva na Stanfordu, ki v kratkem začenja pot kot mlada profesorica na Harvardu. Univerza po njenem seveda mora imeti določeno tradicijo, a mora biti obenem tudi odprta za nove ideje in znati čim prej zaznati to, kakšna bo naša družba v prihodnjih desetletjih. Način, kako lahko k temu pristopi, je, da definira manjše število prednostnih področij, t.i. ‘moonshot’ projekte, pri katerih bi različni oddelki med sabo sodelovali z vizijo, da na teh področjih univerza poseže v sam svetovni vrh.”

Milan Vidmar

foto: Wikipedija

V oddaji smo izpostavili zgodbo prof. MILANA VIDMARJA. Bil je izjemno markantna osebnost 20. stoletja, elektroinženir, ki je pozornost v evropskih krogih vzbudil s svojimi rešitvami na področju transformatorjev, pisec in šahovski velemojster; bil pa je tudi med čisto prvimi profesorji na univerzi in desetletje po njeni ustanovitvu tudi njen rektor. “Potrebujemo jo zato, ker je naša in ker ne more nobena tuja univerza dajati naši akademski mladini duha, ki ga daje naša. Gre tedaj za razlike duha, ne za razlike v znanosti in nje metodah. Naš akademski izobraženec mora tudi znanstveno misliti, govoriti in pisati po naše.” Njegovo zgodbo nam je podal upokojeni profesor na Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen.

 

*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.