Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje?
Serija: Akademskih 100.
Druga epizoda: Veter v jadrih upora.
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdaj je univerza s svojo študentarijo in svojo uporno držo orala nove brazde v slovenski družbi? Je tega sposobna še danes?
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija “baby boom” generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati na okoljsko pereče teme in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Vse to so teme druge epizode Akademskih 100.
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Radio Kričač so vzpostavili študenti
Za Radiem Kričač, edinim tovrstnim radiem, ki je oddajal na okupiranih ozemljih, so delovali študenti elektrotehniške fakultete. Iz ilegale je oddal 50 radijskih oddaj. V oddaji lahko slišite njegov prepoznaven glas, tedaj še študenta Milana Osredkarja, organizacijo radia so zaupali Milku Goršiču, v ekipi je bila tudi študentka Vida Lasič.
V drugi svetovni vojni se je sicer edinkrat zgodilo, da je ljubljanska univerza začasno prenehala delovati, in sicer je bilo to od novembra 1943 do maja 1945.
Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost
Študentje v Ljubljani so leta 1968 obrnili znameniti pariški rek: “Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče.” Franci Pivec: “Živeli smo v nemogočem stanju, nič od tistega, kar smo govorili, ni bilo res. Zato sem obrnil to geslo v ‘Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost’.”
O letu 1968 smo ob 50-letnici tega gibanja pripravili serijo Izgubljeni v revolucijah, ki podrobno analizira tisti čas, od Pariza prek Ljubljane do Beograda.
Študentje so po besedah sogovornikov v slovenski družbi orali števile brazde. Profesor na Pedagoški fakulteti, ki se je na univerzo vpisal l. 1970, dr. Pavel Zgaga na prvo mesto postavlja vprašanje družbene neenakosti. “Študirali so hčere in sinovi bogatih in izobraženih Slovencev, periferija je imela veliko večje težave pri osvajanju izobrazbe.” To se je povezovalo s političnimi vprašanji tistega časa. “To je bil čas Kavčičeve vlade, liberalizma, večanja svobode. Študentsko gibanje je imelo tudi izrazit mirovni podton.” Še ena brazda, ki je nastajala in je bila ena od najbolj izrazitih, je bila po mnenju Zgage umetniška, do izraza so prišle tudi zahteve po enakosti spolov. Ob politični, mirovniški, umetniško-avantgardni in emancipatorni pa so se tedaj pojavili obrisi še ene brazde, ki je bila za tedanji slovenski čas in prostor izrazito nova in nenavadna. “Študenti z začetka 70. so bili pionirji prvih ekoloških gibanj pri nas.”
Nemogoč hrup na ulice pognal tisočero množico
Druga zgodba, ki ji namenjamo pozornost, je množičen študentski protest pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani leta 1971. Povod zanj je bil neznosen prometni hrup na Aškerčevi cesti. “Znotraj je bilo tako glasno, da včasih nisi slišal niti profesorja,” se spominja Zgaga. Protestu je kmalu sledila še zasedba fakultete. “Ta zasedba je bila neke vrste eksperiment svobodne univerze. V tistem tednu smo se več naučili kot v vseh štirih letih, zlasti s tega vidika, kako biti aktiven državljan,” pripoveduje filozof dr. Darko Štrajn, ki je prisostvoval zasedbi v sedemdesetih.
Zasedba se je leta 2012 ponovila. Od blizu jo je spremljal tudi upokojeni profesor sociologije kulture na Filozofski fakulteti dr. Rastko Močnik: “Razlika med zasedbama 1971 in 2012 je bila v tem, da smo bili mi arogantni in smo vedeli manj kot naši učitelji, a nas to ni motilo. Sedanji študenti so bili izjemno vljudni in so večkrat vedeli več kot njihovi učitelji.”
“Biti utopično gibanje je velikanski privilegij. Ni treba misliti na to, kako bo zadeva potekala in kako bo nastal neki nov red. Študentarija mora provocirati! Utopična dimenzija, ki jo imajo študentska gibanja, je po svoji naravi taka, da raje razbija, kot pa gradi.” – Pavel Zgaga.
O (ne)odločnosti študentov danes
“Včasih so bili študenti bolj odprti,” se spominja profesor na Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Blaž Repe, “poznal sem njihove osebne zgodbe, oni so poznali moje. Danes vem o njih bistveno manj. Tudi med seboj se ne družijo, na terenskih vajah je tišina, med seboj se ne pogovarjajo.” Po njegovih besedah je sodobne generacije mladih težje aktivirati, da bi se pridružili večjemu protestu. “To, kar smatrajo, da morajo opraviti, je, da se na dogodek na družabnih omrežjih prijavijo, da jih zanima. S tem, menijo, so opravili svojo okoljsko ali državljansko dolžnost. Morda še objavijo kakšno fotografijo, srce parajoč video … in to je to.”
Kljub temu ga veseli, da je tudi danes del študentov, ki so pripravljeni narediti nekaj več, organizirati dogodek in pri njem sodelovati. “Kakšen je pa odziv, pa težko rečem. Povprečno se jih manj prime kot v preteklosti.”
Profesor sociologije dr. Rastko Močnik ta fenomen pojasnjuje takole: “Danes je situacija tako huda, da si ne morete privoščiti upora, niti odpora, še eksistence ne. Revolucije se ne delajo takrat, ko so tisti, ki se upirajo, v najhujšem položaj; takrat je treba poskrbeti za preživetje.” Profesor na Pedagoški fakulteti dr. Pavel Zgaga dodaja, da je dominantna kategorija današnjega časa varnost in ne svoboda. “Paziti je treba, previden je treba biti; ne smete se povezovati, poskrbeti morate, da boste sami dobili službo.” Ta generacija je po njegovo enako moralna kot vse prejšnje, a “gre za vprašanje družbenih okoliščin, v katerih mladi živijo danes. Mi nismo živeli v takšnih, nam so pihali v jadra klice svobode.”
V oddaji spoznamo tudi generacijo diplomantov prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki so jeseni zaznamovali natanko 50 let, odkar so diplomirali. Sogovornika sta bila Pavle Jakopič in Drago Ternovšek. Pravna fakulteta je bila tedaj še v zdajšnji stavbi univerze na Kongresnem trgu. “Čeprav je bila stara, je v njej kraljeval duh mladosti, naš duh,” se spominja Jakopič.
*Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, filozof in sociolog dr. Pavel Zgaga, geograf dr. Blaž Repe, Franci Pivec, dijaki, ki smo jih posneli ob robu septembrskega Inovacijskega kampa v Zrečah, mimoidoči študenti Univerze v Ljubljani, s katerimi se je pogovarjala Tina Šoln, slišali ste lahko arhivsko gradivo iz filmskega gradiva avtorja Želimirja Žilnika iz leta 1971 in arhivsko gradivo RTV Slovenija o Kričaču iz leta 1973. Pomešali smo se tudi med generacijo pravnikov, ki so diplomirali pred natanko 50 leti.
