Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Če se rodiš v revni družini, si moraš sam priskrbeti denar za izobrazbo. To je storil tudi Asiimwe Ronald iz Ugande, ki si je kot otrok šolanje plačal z rejo in prodajo prašičev, zdaj pa je to postal že resen posel, pravi. S svojo organizacijo Mojster Jaka pomaga skupnosti ob jezeru Bunyonyi, odpira šole, skrbi za turizem. Slovenijo je prvič spoznal s prostovoljnim delom pri slovenskih študentih medicine, ki so bili na odpravi v Ugandi, do danes je našo državo obiskal že štirikrat, letos zaradi posebne priložnosti, saj je dobil sina. Presega stereotipe o Afričanih in pove, da si ne želi stalne selitve v Slovenijo, saj smo Evropejci pogosto pod stresom:
“V Afriki se šalimo, da imate v Evropi vsi ure, nimate pa časa, pri nas pa imamo čas, vendar nimamo ur.”
Rodil se je v revni družini, ki mu ni mogla omogočiti šolanja, sam pa si je zelo želel izobrazbe, zato si je domislil svoj način zaslužka. Začel je rediti prašiča.
“Da sem si lahko plačal šolanje, sem pač moral začeti delati že zgodaj, v otroštvu. Pomislil sem na prašiče. Zbral sem denar za prašiča, ga doma lepo hranil, potem pa ga sparil s svinjo. Ko so se skotili prašički, sem jih prodal naokoli. Oni so plačali mojo izobrazbo.”
Tako je ugotovil, da lahko le z začetnim kapitalom, enim prašičem, zaslužiš dovolj, da podpiraš sebe, pomagaš družini, si omogočiš izobrazbo. Ronald ima šest sester in dva brata, vsi so se izšolali ob pomoči reje prašičev. Ob uspešnosti svojega poslovnega modela, ki bi ga lahko preučevali celo na kakšni fakulteti, je zdaj to preraslo v skupnostni projekt:
“Pred dvema letoma sem začel s petimi prašiči, dal sem jih petim družinam. Dogovor je, da jim dam majhnega prašiča, oni ga hranijo, ko odraste in ima male prašiče, prvi podmladek oddajo in ga potem jaz razdelim drugim družinam. Svinja in vsi nadaljnji podmladki ostanejo družini. Do zdaj je prašiče dobilo 65 družin, v naslednjih mesecih jih bo prašiče dobilo še sedem. To je velik dosežek in uspešen projekt. Ljudje ga podpirajo, mislim, da bo v prihodnje s tem mogoče plačati vsem otrokom šolanje in družini priskrbeti več hrane.”
Ugandskemu jezeru Bunyonyi, od koder prihaja, pravijo tudi afriška Švica, to pa zato, pravi Ronald, ker je tam res krasno. Na jezeru je 29 otokov, na enem večjih je tudi slovenska medicinska odprava. Hvaležen je za prostovoljne medicinske delavce, ki pomagajo bolnim, v Sloveniji skušajo zbrati denar in zdravila, pomagajo ženskam pri porodu in ljudi izobražujejo na področju higiene.
Ko pride iz Slovenije nazaj domov, je prvo vprašanje, ki mu ga postavijo, ravno to, kaj je v Evropi dobrega jedel. In se čudijo.
“V Afriki ljudje ne verjamejo, ko jim povem, da sem jedel fižol. Sprašujejo me, ali res nisem jedel le riža, mesa, testenin? Ko jim rečem, da sem jedel zelje, fižol, da sem šel na vrt in si utrgal paradižnik, še kar ne verjamejo. Mislijo, da v Evropi delate vse strojno, ne razmišljajo o tem, da imate vrtove prav tako kot mi.”
Ronald dodaja, da je tudi ozaveščanja o skrbi za okolje na afriški celini vse več:
“V mestih že opazimo zavedanje o skrbi za ohranjanje planeta, prebivalci pobirajo plastiko, na vaseh pa je čisto drugačna zgodba. Ljudi ne zanima, dovolj imajo drugih bivanjskih težav, da bi se ukvarjali še s plastiko. Preprosto jo vržejo na tla. Tudi v moji skupnosti, sicer pa želimo ljudi izobraziti, prostovoljci nam pomagajo pri tem, a ne morem reči, da je spreminjanje navad preprosto.”
