Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
Zaradi karizme in žurerskega načina življenja je večkrat slišal, da spada na Ibizo. To je želel raziskati, zato je prodal vse, kar je imel in se odpeljal na obljubljeni otok. Tam je v štirih letih izkusil vse, kar gostinstvo in umetnost mešanja pijač ponujata. Vsaj mislil je tako. Svojo zmoto je spoznal na počitnicah v Južni Ameriki.
“V Braziliji sem odkril kulturo sokov. Vedno sem iskal okuse v žganju, potem pa mi je postalo jasno, da sta na primer ananas in meta glavni atrakciji v pijači.”
Čez nekaj let so v restavraciji in baru Pacific Monte Carlo njegove koktajle pili številni ugledni gostje, med drugim monaški princ Albert.
“Moje pijače je dvakrat ali trikrat poskusil v restavraciji, nekoč pa me je povabil, da sem pripravljal koktajle na njegovi dobrodelni prireditvi za Madagaskar. Pripravil sem posebno pijačo iz ananasa, vanilje in limete. Iz te in vseh podobnih izkušenj sem se naučil, da je v gostinstvu vsaka malenkost pomembna. Že samo za odprtje delovnega dneva v vrhunskem baru se mora sestaviti milijon različnih koščkov.”
Naslednji izziv je našel v izboljšanju katastrofalnih razmer v gostinstvu na Baliju. Domačini so namreč izdelovali svoje alkoholne pijače, zaradi katerih so nekateri gostje celo umrli. V sedmih letih na otoku je sodeloval s polovico gostinskih ponudnikov in med drugim odprl svoj bar Doktor Cocktail in tovarna tekočine. Tam je serviral svojo najljubšo pijačo.
“Sok iz sladkornega trsa z meto in limetinim sokom je pijača, ki sem jo prinesel na Bali. To se sliši smešno, saj je to tropski otok, na katerem sladkorni trs raste na vsakem koraku. Vendar ga niso uporabljali v nobenem baru, saj je bil označen za pijačo revežev.”
Danes živi v sožitju z naravo, vstaja in zaspi skupaj s soncem. Na sprehodih po gorenjskih gozdovih razmišlja, kaj še lahko stori, da bi pomagal pri ohranjanju narave. Pravi, da ga zares skrbi, kaj se bo zgodilo, če se človek ne bo začel vesti drugače.
“Moj glavni cilj je, da naravna zeliščna zdravila spravim v grla množic. Rad bi našel rešitev, kako te čudovite pijače, pa naj bodo z alkoholom ali brez, narediti zares dostopne. To pa zato, ker je danes v trgovini ponudba pijače res katastrofalna. Kadar pogledam sestavine teh pijač, se zgrozim: barvila, konzervansi, kemikalije, ojačevalci okusa, aditivi in sladkor.”
