Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.

Iz močvirja gledamo v nebo. Bi se morali namesto po nebu voziti po rekah in namesto drugega tira zgraditi rečni kanal Soča-Sava-Drava?

Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.

Ampak vrnimo se k Adrii. Poznamo okoliščine, ki so jo prizemljile in najpogosteje navajan razlog za stečaj je to, da so ostale letalske družbe cenejše. Če poslušaš Adriine pogrebce, sta jo pokopala zla sreča in kapitalizem. Vse ostalo je bilo super. In če že govorimo o pogrebu; v prvi vrsti bi se reklo, da nosi križ Alenka Bratušek. Ne le, da je družbo kot premierka dala na prodajne police in to v akciji, ko kupci dobijo z nakupom še dodatne točke, temveč se zdaj kot infrastrukturna ministrica trudi urediti njeno pogorišče.

Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.

V njenih prizadevanjih jo povsem razumemo in podpiramo! Ker biti infrastrukturni minister pod Slovenci zna biti težavno. Radi bi imeli perfektno infrastrukturo, vendar nočemo ničesar zgraditi. Oziroma ne moremo ničesar zgraditi.

Torej; ker ne more biti ministrica tirov in tunelov in mostov in asfalta ter seveda betona, se zdi, da je pobeg Alenke Bratušek v letalsko infrastrukturo prišel v pravem trenutku. Poglavitna infrastruktura, ki jo uporabljajo letala, je zrak; eter, nebo. To pa so pojmi, s katerimi se Alenka še kako dobro znajde. Na nebu ni od ukinitve Olimpa dalje nobenih lobijev, gradbinci zgoraj ne najdejo zadostne opore, kot je znano, pa večina razpisov in natečajev pade z neba.

Z neba je torej ideja, da bomo zdaj subvencionirali le posamezne letalske linije, kar bo menda dosti ceneje, kot s seboj vlačiti celotno letalsko družbo. Tako se Alenki, posledično pa tudi nam, zastavlja usodno vprašanje: “Katere letalske linije so za Slovence pomembne? Katere so državotvorne in od katerih smo tako odvisni, da nas bo v nameri prepovedanega subvencioniranja podprl celo Bruselj?”

Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija.

Naključno je ravno linija v Bruselj ultimativno pomembna, in tako predvidevamo, da bo zagotovo sofinancirana. Z drugimi besedami: Bruselj bo izjemoma dovolil, da subvencionira sam sebe.

Drugih pomembnih narodnobuditeljskih letalskih linij pa se naivna misel vseh nas prizemljenih skoraj ne more domisliti. Pomembna bi bila recimo letalska povezava z Goričkega v Piran, a se je za bati, da ima AirKreso na tej liniji monopol.

Tako se moramo vprašati, kdo v naši državi sploh leti. Raziskovalci naštejemo v glavnem štiri osnovne skupine. Našo zlato mladino, ki si s čudežem interneta ureja poceni lete po vseh celinah in nato v spletnih dnevnikih opisuje, katero od še preostalih čudes sveta jim je uspelo odkriti. Potem imamo počitnikarje, ki ne marajo hrvaške obale in se v lasnem soku transportirajo na čarterskih letih. Nato vsi tisti, ki jim letalske karte kupujejo njihova podjetja. A subvencionirane linije se bodo ustanavljale zaradi četrte skupine potnikov; to so politiki in uradniki, ki jim vozovnice kupujeta ali Evropska unija ali država Slovenija. Od tod prihodnja subvencionirana linija v Bruselj. Kajti kot nam poroča pestra zgodovina letalskega prometa – “Letala najraje in najpogosteje letijo tja, kjer imajo družbene elite svoja gnezdišča!”

Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!

Obstaja pa še ena možnost. Da Slovenijo razglasimo za prvo “non air” državo na svetu. Se pravi, da bi razglasili državo brez letalskega prometa. V resnici smo ta posvečeni status že tako ali tako dosegli. Brnik tehnično gledano ni naš, mariborsko letališče pa nima ne letal in ne poletov … tako bi morali “nonflight” državo le še uzakonili in promovirati!

Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.

Poglejmo, kako bi bilo, če bi še manj Slovencev letalo po zraku in če bi še manj turistov priletelo k nam. V obeh primerih bi se za Slovenijo izteklo pozitivno.

Država bi se lahko vrnila k okoljsko vzdržni logistiki in delegacije, ki bi potovale v Bruselj, bi si v poštnih kočijah izmenjale stališča ali pa vsaj še enkrat premislile, kaj bodo rekle. Meščani bi lahko ob Ljubljanici spet spili kavo, na mariborskem letališču pa bi lahko ponovno uvedli avtomobilski sejem. Ki je bil, mimogrede, najbolj dobičkonosna stvar v zgodovini štajerske aeronavtike.

Pa tudi drugače, če pogledamo kritično, je letalski promet kriv, da se je planet fizično skrčil. Duhovno so ga skrčila družbena omrežja, fizično pa letala. In iz te navidezne majhnosti sveta izvira tudi civilizacijsko pogubno razmišljanje o tem, da nas je preveč. Pa ni res … Ljudi je ravno prav, le letal je preveč.

Marko Radmilovič