V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu. Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O tem smo se pogovarjali s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik, ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.
V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk pa so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu.
Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O dolžini odgovora smo govorili s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.
Eno izmed dejstev slovenske filmske produkcije je, da ta v jugoslovanskem obdobju ni ustvarila filmske režiserke. Tudi v zadnjih 22 letih smo znotraj nacionalnega filmskega programa večinoma gledali le filme moških. Prva dva celovečerna filma, pod katera sta podpisani ženski ustvarjalki, pa smo dobili šele leta 2002, to sta filma Varuh Meje Maje Weiss in Slepa pega Hanne Slak. Med letoma 2011 in 2017 je bilo število sofinanciranih celovečernih filmov, ki jih je režiral moški, 44, filmov z žensko režiserko pa štirje.
Kljub temu Varja Močnik poudarja:
“Ustvarjalni svet videa in filma je pri nas zelo raznovrsten. A tako en kot drug sta v našem kulturnopolitičnem prostoru odrinjena na stran. To pa pomeni, da obstaja več svobode za delo, saj iz strani pride vedno več upora, odpora, idej in jasnega glasu.”
