Nedeljski gost

V taborišču ni prostora za prijateljstvo

Oleg Mandić je nekdanji taboriščnik. Spregovoril je o prijazni pošasti Mengeleju, česnu kot najvišji valuti, sreči, orkestru, edinem drevesu, ki tam stoji še danes, psihoterapiji v Auschwitzu ....

69540035_2364026300506542_5056212715496800256_n
Oleg Mandić – Zadnji otrok iz Auschwitza
foto: Maja Stepančič/Val 202

Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le nekaj spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven vkorakal živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: Po molčečnežu sem postal klepetulja.Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … Z Olegom Mandićem, zadnjim otrokom iz Auschwitza.

INTERVJU V CELOTI

Oleg Mandić, dober dan, hvala, da ste me sprejeli na svojem domu.

Dober dan vam in vsem poslušalcem Radia Ljubljana.

Ironično je, da sva tu, na ulici Maršala Tita, kjer živite, leta 1944 pa ste bili odpeljani v Auschwitz ravno zaradi sodelovanja vašega očeta in dedka z Josipom Brozom – Titom. Naključje, da živite tu?

Naključje je, da živim prav tukaj. Pravijo, da je pred začetkom druge svetovne vojne, ko sem bil še majhen, Josip Broz – Tito rad prihajal v vilo Mandić na obiske k mojemu dedku. Jaz se tega sicer ne spominjam. Tudi po koncu druge svetovne vojne se je Tito, ko je običajno potoval na Brione, dvakrat ustavil v Opatiji in obiskal dedka. Bila sta sodelavca med vojno. 

Da takoj na začetku pojasniva – danes sediva v vašem domu v Opatiji, pred približno 75 leti, točneje 15. maja 1944, ste bili iz tega kraja odpeljani kot politični zapornik – dva meseca ste bili zaprti v Trstu, tri dni ste potovali v prenatrpanih vagonih, dokler niste prispeli do Auschwitza. Nekje ste dejali, da niste vedeli, kam vas peljejo, niste poznali taborišč, ste pa potem, ko ste prispeli v taborišče, takoj občutili, da ste postali številka. Natančneje – 189488!

To številko sem dobil že prvi dan. Tri dni smo s tovornim vlakom potovali iz Trsta v Auschwitz, to je bilo julija 1944. Dvakrat so nam dali vodo in nekoliko počistili vagone, potrebo smo opravljali drug pred drugim. Na vlaku nas je bilo približno sedemdeset. Ko smo se drugič ustavili, je nekdo rekel: “Poslušajte, na vagonu s kredo piše Auschwitz.” Nihče ni vedel, kaj to v resnici pomeni. Jasno nam je postalo šele, ko je vlak prispel na zadnjo postajo. Ustavili smo se pred krematorijem, bili smo izjema, da nas niso takoj poslali v pekel. To so naredili z vlaki, na katerih so bili Judje, na našem vlaku pa jih je bilo zelo malo, večina nas je bila političnih zapornikov. No, pred krematorijem so zgradili neke vrsto “savno” in mi smo bili prvi transport, ki so nas sprejeli vanjo. Od tam smo šli v taborišče, ne pa v krematorij.

Nekako ste imeli srečo, da ste bili politični zapornik, da niste bili Jud. Imate še vedno pred očmi prvi dan, ko ste prispeli? Še vedno je na vaši levi roki vidna tetovaža, nekoliko zbledela …

Da, tetovirali so nas prvi dan. Ta prvi dan je bil … Nikoli nisem sanjal o Auschwitzu, tudi posebnih travm nisem imel. Vendar ko začnem razmišljati in se spominjati, imam pred očmi to veliko dvorano, v kateri je bilo kakšnih tisoč žensk in nekaj otrok – do desetega leta starosti so jih pustili skupaj z materami. Samo na dnu te dvorane je bilo kakšnih deset stolov z uradniki. Vsi, tudi otroci, smo se morali sleči do golega in se postaviti v vrsto. Z nemško pedantnostjo so nas začeli spraševati po imenu in priimku, od kod prihajamo, zakaj smo se znašli tukaj … Skratka, evidenca. Vsak je dobil nekakšno platneno krpico, na kateri sta bila številka in rdeči trikotnik za politične zapornike. Zraven so bile inicialke države, iz katere smo prišli, mi smo bili kot Istrani takrat italijanski državljani. Sledili so striženje, dezinfekcija, tuširanje … Na srečo so nam spuščali vodo in ne plin kot v soseščini. Spet smo šli v veliko dvorano, v kateri sta bila dva velika kupa starih oblek in čevljev. Vse skupaj je trajalo ves dan.    

Potovali ste tri dni, v svoji knjigi Oleg Mandić – Zadnji otrok iz Auschwitza ste zapisali, da ste proti Auschwitzu šli 11. julija 1944, midva se pogovarjava 11. julija 2019, torej točno 75 let, odkar ste vstopili na vlak za Auschwitz …

Presenetili ste me, zelo sem čustven, tudi po 75 letih … Veliko hodim po šolah, tudi v Slovenijo. Navadno začnem obisk s polurnim dokumentarnim filmom. Še dandanes me ob določenih delih filma stisne v grlu. 11. julij 1944 je prvi dan, ko sem bil v Auschwitzu. Fuj. 

Že kot otrok ste se srečali s takšno okrutnostjo, ki je za vedno spremenila vaše razmišljanje – takrat ste tudi prišli do sklepa, da se vam je najhujše v življenju pravzaprav že zgodilo.

Bil sem novinar. Med mojimi kolegi jih je nekaj grdo gledalo, ko sem rekel, da imam lepo življenje. Ko so me vprašali, čemu to pripisujem, sem rekel, da Auschwitzu. Ko sem bil star 13, 14 let, sem razmišljal, da se mi v življenju, ki je še pred mano, ne more več zgoditi nekaj tako nečloveškega in barbarskega, kot sem že doživel. To pomeni, da se mi je najhuje že zgodilo, po tem bo moje življenje v prihodnosti samo še valček.

Dunajski?

Ne, opatijski …

Zapriseženi ste Opatiji, Opatija je nekakšen hrvaški Monte Carlo …

Morda je bilo tako pred prvo svetovno vojno, ko so bili tukaj Avstrijci. Italijani so Opatijo čisto zanemarili, nekdanja Jugoslavija se je trudila, a ni se točno vedelo, kako se ukvarjati s turizmom. Opatija ni to, kar bi lahko bila, a domača zemlja je domača zemlja … No, če ne bi bilo Auschwitza, niti ne bi živel 25 let v Zagrebu. Leta 1945, po izpustitvi, smo dve leti živeli v Beogradu, kjer je bil dedek kraljevi namestnik. Oče se je preselil v Zagreb, tam sem se šolal, študiral in začel tudi delati za založniško hišo Informator. Službeno so me poslali v Milano, v Italijo. Potem sem se preselil v Opatijo in kar 33 let živel na relaciji Opatija-Milano. Ukvarjal sem se z oglaševanjem in novinarstvom.  

Razpeti med Hrvaško in Italijo, govorite tudi dva jezika, hrvaškega in italijanskega. Morda nadaljujeva v italijanščini … Oleg Mandić, v Auschwitzu ste preživeli sedem mesecev, osvobojeni ste bili 27. januarja 1945, ko je Rdeča armada vkorakala v Auschwitz. Vendar tja niste potovali vse do leta 1969. Tam ste si ogledali film o grozotah, ki so se dogajale v tem koncentracijskem taborišču, in nenadoma ste na posnetku videli sebe, mamo in babico. 

Politično stanje v Evropi je bilo v času po drugi svetovni vojni nekoliko občutljivo – vsa tista leta, govorimo o 25 letih po drugi svetovni vojni, zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo priporočljivo potovati na vzhod. Po letu 1948 je bila Jugoslavija v konfliktu z Rusijo – torej če potovanje ni bilo nujno, je bilo to bolje preložiti. V tem času sem potoval v Afriko, v Tunizijo, kamor koli, ampak nikoli na vzhod. Kaj se je zgodilo po 24 letih? Zame se je zgodilo nekaj groznega, v samem središču Zagreba je v prometni nesreči umrla moja mama. Na njenem pogrebu sem ji obljubil, da bom ob prvi priložnosti potoval v Auschwitz. Vedno si je želela iti tja, ampak sem jo jaz ustavljal, govoril sem ji, da je še čas. Umrla je, ne da bi šla tja. Nekaj mesecev po njeni smrti sem začutil kot neko dolžnost, da moram nazaj. Takrat sem že bil z Duško.

Z Duško sta poročena že 52 let?

Pred tem sem bil sedem let z Ivo, Duška je bila štiri leta poročena. Še nadaljujeva v italijanščini? Z Duško sva šla v Auschwitz, ob obisku Birkenaua sva si ogledala dokumentarni film. V trenutku me je skoraj zadela kap – sploh nisem vedel, da obstaja minuto in pol dolg posnetek, ki so ga posneli Rusi, ko so nas našli. Takoj sem se obrnil na tamkajšnjo vodnico, dejal sem ji, da sem tisti otrok na posnetku jaz.

So vam takoj verjeli?

Gospa je v tistem trenutka začela jokati. Rekla mi je, da se že več kot dvajset let sprašujejo, kdo je družina na posnetku. Tam smo potem ostali še tri dni, sledilo je nekaj zabav.

Po izpustitvi ste se zaprli vase, deset let niste o taborišču črhnili niti besede, kaj se je zgodilo, da ste začeli o tem govoriti in do danes niste nehali?

To je posledica vojne travme. Nekdo, ki ima to travmo, se izraža na dva načina. Ali se zapre in ne spregovori o tem, se izogiba družbe, v kateri govorijo o teh spominih. Takšnih je 60 odstotkov posameznikov, ki so doživeli vojno travmo. Drugih 40 odstotkov je odprtih, o tem razglablja z vsakomur in tako sprosti frustracije, bolečino. Poglobil sem se v študijo in odkril raziskavo, v kateri so trdili, da je v skupini tistih, ki spregovorijo, trikrat več samomorov. Prvih deset let sem bil del prve skupine, potem se je zgodil zasuk, ko sem v 24 urah spremenil mišljenje in vsem povedal svojo zgodbo. Po koncu novinarske kariere sem spet začel opozarjati na grozote v Auschwitzu, mladim govorim o zlu, ki se je tam zgodilo. Tako doprinesem družbi nekaj dobrega.

Urednik vam je svetoval, da se morate odpreti, češ da to ni le vaša tragedija …

Da, res je, to mi je dejal Mladen Bjažić. Umrl je pred dvema letoma. Bil je urednik mladinskih revij v Zagrebu, kjer sem naredil prve novinarske korake. Nekega dne, bilo je januarja 1955, smo imeli sestanek in kolega je rekel, naj ne pozabimo obletnice, ki bo kmalu. Mislil je na 10-letnico Auschwitza. 

Vzel me je v roke in dejal, naj se ne sramujem dejstva, da sem bil v Auschwitzu. Vsi vedo, kaj se mi je zgodilo in da to spoštujejo. Rekel mi je, da če želim pripomoči k temu, da se kaj takšnega ne bi nikoli več zgodilo, moram o Auschwitzu govoriti. Šel sem domov in razmišljal. Sprejel sem odločitev, da svoje izkušnje ne bom več držal v sebi. “Od molčečneža sem postal klepetulja.”  Tri dni me ni bilo v uredništvo. Vrnil sem se s prvim člankom o Auschwitzu.

Oleg Mandić, v Auschwitz hodite večkrat, po večini iz terapevtskih razlogov – ko ste v krizi, v stiski, ne greste na psihoanalizo, ampak v taborišče. 

Ko se ti nekaj zgodi v življenju, se poskušaš na različne načine spopasti s svojo usodo. Nekateri hodijo k psihoterapevtom in psihiatrom. Tudi jaz sem bil leta 1957 prvič in zadnjič pri psihiatru, očitno je narobe presodil, zakaj sem ga obiskal. Pa ni šlo v resnici za Auschwitz, ampak za druge stvari. No, jaz imam zelo poseben obred; ko mi je težko, grem po bencin …

Zakaj?!

Do Auschwitza je 900 kilometrov in ne morem se tja odpeljati s praznim rezervoarjem za bencin … Sprašujejo me, kolikokrat sem bil v Auschwitzu. Kot novinar nekje 2-3-krat, potem še 10-krat.

Domov ste prinesli opeko iz krematorija oziroma iz njegovih ruševin. Je to tudi terapevtsko?

Ne vem, vedno sem vzel kakšno opeko. Nekaj se jih je izgubilo na neki razstavi. Seveda ni najboljša ideja pobirati opeke, ker gre za zaščiteno področje. No, ko smo snemali film, so nam iz uprave muzeja v Auschwitzu namenili gospo, ki me je vseskozi spremljala in skoraj ni bilo priložnosti, da bi pobral kakšno opeko. Rekel sem ji, naj se obrne, da bom pobral opeko iz krematorija, da dopolnim zbirko že osmih opek. Razumela je …

Poznamo vas kot zadnjega otroka, ki je zapustil Auschwitz – 27. januar pa omenjate kot svoj rojstni dan, rojeni ste sicer 5. aprila 1933.

27. januarja se vedno počutim tako, deset let sem mlajši …

Oleg Mandić, ob omembi vašega rojstnega dne si privoščiva eno skladbo, potem pa bo sledila pripoved o vaših sedmih mesecih v taborišču. Zdaj pa … katero ste si izbrali? 

To je moja in Duškina pesem. V Rimu sem si ogledal film Doktor Živago, vse me je spominjalo na najin odnos takrat. Vse je bilo zajeto v Larini pesmi.

Oleg Mandić, imeli ste čudovito otroštvo, se spominjate v knjigi Oleg Mandić – Zadnji otrok iz Auschwitza – Disneyjeve risanke so osvajale Evropo in tudi vas, brali ste stripe o Mikiju Miški … potem pa je nastopil 15. maj 1944 in vse se je končalo. Reka, Trst, Auschwitz. Ko sem kupovala vašo knjigo, sem jo kupila na glavni železniški postaji v Trstu, prav tam, kjer ste se izkrcali in dva meseca preživeli v zaporu Coroneo – preden so vas vodili na sever. Niste bili krivi, prijeli so vas zaradi očeta in dedka in zaradi izjave britanskega novinarja Seatona Watsona?

Bil sem otrok. Nisem se zavedal, da se začenja kraja mojega otroštva. Ukradli so mi otroštvo. To se je dogajalo prav takrat, ko so me zasliševali skupaj z mamo in babico. Zasliševala sta nas Nemec in Italijan v uniformi. Čez 15 dni so spet prišli. Ko so nas spet vprašali, kje sta oče in dedek, smo vztrajali pri tem, da sta odšla na službeno pot v Italijo in da se nista nikoli javila. Vedeli smo, da je bila po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 kakšnih deset dni v Opatiji svobodna republika. Moj dedek je bil predsednik narodnoosvobodilnega odbora v Opatiji. Oče in dedek sta bila v ilegali, ko se je izvedelo, da prihajajo Nemci, sta pobegnila. Tudi mi smo želeli pobegniti, a so nas ustavili. Izvedeli smo, da se je dedek že aktiviral v Titovi vojski. Radio London je v oddaji za Jugoslavijo gostil novinarja Watsona, ki se je z mojim dedkom poznal še iz prve svetovne vojne. Vprašali so ga, kako da Angleži ne razumejo, kaj se dogaja, saj da na eni strani podpirajo četnike z Dražem Mihajlovićem na čelu, hkrati podpirajo pa tudi Titove partizane. Watson je rekel, da zanj ni dileme, ker da dobro pozna dr. Anteja Mandića, poštenega človeka, ki se ne bi nikoli narobe odločil. Po radiu je rekel, da je moj dedek izbral Tita in da bi morala tudi Anglija podpirati Tita.  

Ste kdaj zamerili očetu in dedku?

Ne. Gre pa za zanimivo vprašanje … Tudi sam sem si ga prvič zastavil šele pred desetimi dnevi. Gledal sem neki film o odnosih med generacijami, prešinilo me je, da sta za mojo usodo odgovorna tudi dedek in oče.

Če se vrneva v Auschwitz … Takoj na začetku so vas ločili v dve skupini, v prvo ženske, v drugo moške, vi ste šli z ženskami, čeprav ste imeli več kot deset let, kar je takrat že pomenilo, da ste moški. To vam je rešilo življenje?

Malo prej sva govorila o sreči. To je bila moja prva sreča. Ko me sprašujejo, čemu pripisujem dejstvo, da sem se rešil, odgovorim: sreča je na prvem mestu, to je 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost. Da, vseskozi sem si umetno dvigoval vročino … No, na vhodu sem se delal, da sem nižji, zato so mislili, da sem star deset let. Po dveh mesecih so ugotovili, da sem starejši … Poslali so me na zdravniški pregled, imel sem vročino. Strpali so me v oddelek dr. Mengeleja, a tam so očitno pozabili name. Tretjič sem imel srečo 20. januarja, ko je bil tako imenovani marš smrti. Nisem šel, 40 odstotkov jetnikov na tem maršu je umrlo. 

Končali ste na oddelku, na katerem je delal zlovešči dr. Josef Mengele, poznan kot Angel smrti – oksimoron, vi ga poimenujete še prijazna pošast – in zdravnik, ki je izvajal okrutne poskuse – predvsem na dvojčkih, ki jim je delil slaščice in se jim predstavljal kot stric Mengele. Je tudi vas nagovoril podobno?

Ko danes govorimo o tem, pozabljamo, da nihče ni vedel, kaj se v resnici dogaja. Mengele je bil takrat star 35 let, vedno je bil obrit, zelo lepo je bil oblečen, nikoli ni povzdignil glasu pred otroki. Skoraj vsak dan sem bil z Mengelejem, nikoli ga nisem slišal, da bi povzdignil glas. Nekaj časa sem izdeloval cvetje iz papirja, Mengele mi je našel škarje, ki so bile strogo prepovedane. Poklical je svojo pomočnico in vodjo barake, vpil je nanju, nikakor ne name. V očeh otrok je bil Mengele ok. 

Niste vedeli, kaj se dogajalo samo eno sobo stran od vas?

To sem izvedel šele deset let pozneje … Cest la vie … Cest la morte …

V bolnišnici ste spoznali tudi kolega … Kdo je bil Anatolij – Tolja? Kako se ga spominjate?

Pri Mengeleju sem dobil ošpice, pa so me premestili na oddelek za infektologijo. Tam se spoznal Tolika. To je bila najhujša izkušnja, ki sem jo doživel v Auschwitzu. Imel je sedem ali osem let, prihajal je iz Ukrajine, spoprijateljila sva se. Bil je zelo bolan, vseskozi se je tresel … Nekega jutra se ni več tresel. Umrl je. 

Za ljudi ni bilo lepo poskrbljeno. Hrana je bila pusta, siva, neokusna … 

Nikoli več pozneje nisem želel jesti ječmena … Če je bil v juhi ječmen, je to v Auschwitzu pomenilo praznik. To se mi je tako zamerilo, da nisem ječmena nikoli več poskusil. Tudi zelja ne jem. Na črnem trgu v Auschwitzu je bil največ vreden česen, ki si ga lahko kupil za šest ali sedem kosov kruha. Mama je naredila cel posel, da mi je omogočila malo boljšo hrano. Potem ko sem končal v bolnišničnem oddelku doktorja Mengeleja, je tam končala tudi moja babica. Mami se je nekako uspelo ponoči pretihotapiti na oddelek. Organizirala je celo menzo. Tisti, ki so umirali za grižo, niso mogli jesti. Mama je vzela kose črnega kruha in jih zamenjala za krožnik krompirjeve juhe. Imela je tudi povezave s taboriščniki na poljih in v kuhinji, ki jim je uspelo kaj ukrasti. Dobila je veliko krompirja, skuhala je juho in jo delila. Tudi meni je prinašala krompirjev pire … Česen je bil antioksidant, poskrbel je, da nisi zbolel. Za božič mi je recimo poslala glavico česna. Z njim sem bil bogataš.

Omenili ste krajo … Ko človeku vzameš vse, tudi upanje, družbene in socialne norme ne veljajo več. Ljudje bi tam ubijali za hrano, kradli drugim, da bi sami preživeli? Ta nagon je zelo močan, ko si na robu? 

Nisem se zavedal, da je bil gon po preživetju vgrajen v tisto, kar smo vsak dan živeli. Upanja ni bilo, skušal si preživeti do večera. Ali se boš zbudil živ ali ne, je druga stvar. Morda bi bilo celo bolje, da se ne bi zbudil živ … Sprašujejo me, ali sem se po vojni srečal s kakšnim prijateljem iz Auschwitza. Kakšni prijatelji!? V takšnih razmerah ni prostora za prijateljstvo, preživetveni gon je popolnoma individualen. Recimo, da midva neko popoldne hodiva po stezi v taborišču in tam srečava taboriščnika, ki je še živ, vendar umira. Ko se vračava, vidiva, da je umrl. Opaziva, da mu iz žepa gleda kos kruha. Kdo izmed naju bi pobral ta kos kruha? Ni prijateljstva … Težko bi si ta kos kruha razdelila.

Velikokrat v svojih intervjujih omenjate neverjetno obsedenost Nemcev z organizacijo. Ničesar v taborišču niso prepustili naključju.

Fantastična organizacija. Nemcem je treba sneti kapo. Pazite, v sedmih mesecih nisem srečal niti enega Nemca, dobro, morda sta bila dva zdravnika Nemca. V filmih vidimo stereotipne nemške paznike, s palicami … Auschwitz je sprejel 80 tisoč ljudi, obdan je bil z električno žico in imel samo en izhod. In dokler nisi šel s tega območja, sploh nisi videl Nemca! Življenje zapornikov so organizirali zaporniki sami. Nemci so za paznike “vzgojili“ zapornike, ki so bili hudobni bolj kot Nemci sami. Ko je bilo treba iti na delo – na polje, v skladišča, kuhinje – takrat si šel lahko ven. Tam so bile horde Nemcev in Nemk, pazile so skupine, ki so odhajale na delo. Vsaka skupina je imela s seboj tudi samokolnice. Da so lahko vozili trupla … Število ljudi, ki so zjutraj odšli na delo, je moralo biti isto število ljudem, ki so se zvečer vrnili. Živi ali mrtvi.

Pripovedovali ste, da v osmih mesecih niste videli sonca, vedno ste bili pod oblačno streho – ta oblačna streha je bila v resnici dimna streha, zaradi sežiganja vseh teh trupel.

Štirje krematoriji so delali 24 ur na dan. In 24 ur na dan se je vil črn dim. Na dan so zažgali štiri tisoč ljudi … Ta dim je bil masten. Kaj se nam lahko obeta, smo se zavedeli že prvo jutro, ko smo se morali sleči. Mama se je razburila, pisar ji je jasno dal vedeti, naj se zaveda, da smo se znašli v taborišču za uničevanje … V baraki so nas pričakali in rekli: “A, vi ste tukaj, smo mislili, da ste se že pokadili skozi dimnik.” Če si bil v baraki številka 25, se je vedelo, da boš končal v krematoriju. 

Nekaj bi še rekel o sreči … Auschwitz je po razširitvi sprejel sto tisoč ljudi. Treba je bilo narediti selekcijo. Zdravniki so se sprehodili po barakah med golimi taboriščniki in jih označili s črnim in rdečim žigom. Rdeči so bili eliminirani. Nekoč je bil apel, naj se eliminira vsaka peta vrsta. Jaz sem stal v četrti vrsti. To je sreča.

To je sreča in sreča je tudi to, da ste se izognili maršu smrti – takrat ste se tudi počutili najbližje smrti. Nemci so kričali schnell, schnell – hitro, hitro – vi pa ste se jim uspešno izognili? Tvegana odločitev, a na koncu prava. Vi ste zaprli železna vrata Auschwitza – Oleg Mandić, še nekaj bi vas vprašala, vem, da je taboriščnike na prisilno delo spremljala glasba – igral je orkester. Se je spominjate?

Vedno so bili neki lažji marši. Ne spominjam se dobro. Na koncu glavnega vhoda in izhoda je bil zid, na katerem so bili zvočniki.

Oleg Mandić, kako si človek po takšni izkušnji zgradi normalno življenje? Kako ste si ga vi?

Ko si mlad, star 14, 15 let, je to veliko lažje, kot ko si odrasel človek … To je bila še ena moja sreča. Značaj človeka se oblikuje nekje med dvanajstim in osemnajstim letom. Takrat v resnici iz nekakšnega mišmaša šele postaneš človek. V tem obdobju sem imel veliko več izkušenj, da sem razmišljal o tem, kako se bom oblikoval. Hvala bogu, prišel sem do veliko sklepov, ki so mi pomagali v življenju. V enem čudovitem življenju … Nastope po šolah rad sklenem z dejstvom, da se mi je nekje v starosti 17 let razvila mržnja do Nemcev. Nisem več želel govoriti nemško. Spoznal sem, da gre za negativnost, ki se razvija iz mene. In se širi. To je kot veriga. Negativnost se prenaša, najprej na družino, potem na narod … In pride do vojne. Pride do Auschwitza. Ko sem to spoznal, sem se moral znebiti negativnosti. Jo obvladati. Uspelo se mi je spopasti s sovraštvom. Od 18. leta naprej nisem nikogar več sovražil.

Sovražili niste niti svojih paznikov v Auschwitzu?

Ništa, nothing … Eskalacija sovraštva nikoli ne pripelje do zadovoljstva. 

Vem, da vas je zanimala tudi topografija, po osvoboditvi Auschwitza ste celo narisali topografsko karto taborišča – risali ste po spominu, a narisali ste točno. Kako to, da niste zasledovali te kariere?

Ne boste verjeli, v 6. razredu gimnazije sem bil prepričan, da bom študiral matematiko. Star sem 86 let in se zelo dobro znajdem z računalnikom, to ni ravno običajno. No, moj profesor matematike v nadaljevanju ni znal ravnati z mano, pa me je navdušenje minilo. Odločil sem se za pravo, ker sem vedel, da si še lahko premislim. No, leta 1959 sem opravil odvetniški izpit, bil sem najmlajši odvetnik v SFRJ … Obstajal je zakon, da lahko otroci, ki so v vojni izgubili šolska leta, to dokažejo s pričami. No, jaz sem realno izgubil eno šolsko leto, a našel sem dve priči in tako so mi priznali dve šolski leti. Maturiral sem eno leto prej kot tisti, ki niso bili v Auschwitzu. Očitno sem bil kar bister otrok, preskakoval sem tudi razrede v italijanski osnovni šoli. V šoli mi je šlo vedno dobro. 

Leta 1967 ste prvič postali oče s prvo ženo Ivo, zdaj pa živite z drugo ženo Duško (poročen 52 let), s katero vaju druži strast do potovanj. Zadala sta si, da bosta vsako leto obiskala eno tujo državo. Skoraj sto držav ste obiskali, nehali pa ste zaradi vojne. 

To je bila tragedija. Leta 1992 sva bila z Duško v Hondurasu, ko sva izvedela, da je v Jugoslaviji vojna. Z ladjo sva se vozila po Karibih. Vrnila sva se v Frankfurt, klical sem v urad v Zagrebu, rekli so mi, naj se ne vračam v prestolnico, ampak naj grem raje v Opatijo. Bilo je grdo. 

Na kaj ste pomislili, ko ste spoznali, da je v Jugoslaviji vojna?

Imel sem sina, Duška je imela hčer. V Opatiji smo vojno občutili zaradi beguncev iz Vukovarja, prave vojne ni bilo v Opatiji. Sorodnik je bil tudi prostovoljec v Vukovarju, preživel je, bili smo vseskozi na zvezi.

Vse manj je prič, ki bi lahko osebno povedale, kakšne grozote so se dogajale v koncentracijskih taboriščih, zato je vaš doprinos še toliko pomembnejši, da ljudje še enkrat slišijo, kaj se lahko zgodi, če ljudje začnejo podpirati radikalno politiko. Res se zdi, da se človek iz svoje zgodovine ne nauči ničesar.

Obstaja pravilo petih N-jev: Nihče se Ni Nikoli Naučil Ničesar iz zgodovine. Zadnjih 15 let hodim po šolah in skušam vplivati na mlade, edino oni lahko dosežejo spremembe. Skušam jim v glavo vcepiti zdrave človeške vrednote. Ob koncu jim vedno položim na srce: če bo kdor koli izmed vas imel samo 0,001 odstotka vpliva, da prepreči ponovitev grozote, kot sem jo doživel jaz, bom vedel, da sem naredil nekaj dobrega. Na drugi strani me je strah politikov, ki gredo enkrat na leto k spomeniku in se tam hvalisajo, poglejte, tukaj smo, da se zgodovina ne bi nikoli več ponovila. Fuj. 

Poglejmo samo na meje, prihajajo številni begunci in migranti. Bežijo pred vojno, ker nekaterim lobijem še vedno ustreza, da podpirajo vojaško industrijo. Nikoli ne bom vedel, ali so moja prizadevanja padla na plodna tla, a če bo vsaj malo učinka, potem bom pomirjen. 

Gostujete na dogodkih, šolarjem na Hrvaškem in v Italiji pripovedujete svojo zgodbo – kako se odzivajo na to, kar jim poveste?

Zanimivo je, da dokler nisem začel predstavljati knjige, z mladimi nisem imel pravega stika in jih nisem razumel. Ko sem začel hoditi po šolah, sem ugotovil, da so mladi veliko bolj dragoceni, kot pa sem mislil pred dvajsetimi leti. To mi je dalo energijo, da pri 86 letih še vedno delam in načrtujem prihodnost. Izobraževanje in znanost sta zelo pomembna.

Kaj pa če vam v tem trenutku omenim “bridge”?

Včeraj sem spet igral na turnirju. Sem dobre volje, ker sem zmagal.  Podajte mi tisto knjigo … Prvih 50 let bridge kluba Reka. Sem velik ljubitelj iger s kartami. Že ko sem bil star pet let, sem rad “kibiciral.” Na morju se je od nekdaj igralo karte. Doma so vsak teden organizirali turnirje, tudi v pokru. Pozneje sem nadaljeval v Zagrebu. Malo je to povezano tudi s prej omenjeno željo študija matematike. Včasih sem igral poker tudi za denar, nehal sem ga igrati, ker sem izgubil veliko denarja. Ko sem leta 1965 začel delati v Italiji, se je strast le še nadaljevala. Včasih sem prišel iz Milana v Zagreb samo zaradi kart, žena sploh ni vedela … 

Družabne igre so vas sicer vedno zaposlovale, tudi na poti v Auschwitz …

Ja, igrali smo tudi zaporu. Mama je naredila figure iz kruha in sva tako igrala šah. 

Vedno in povsod poudarjate, da ste imeli tako lepo življenje ravno zato, ker ste preživeli Auschwitz. Ko ste se tja vrnili po veliko letih, vas je pretresel zvok dveh ptičic, saj jih takrat, ko ste bili tam kot otrok, namreč ni bilo – ne ptic ne zelenja. Eno samo drevo – ki stoji še danes? In ki ste ga obiskali v spomin na mamo?

Moja potovanja v Auschwitz zadnja leta so bila nekakšna psihična rekonstrukcija. Odhajal sem zjutraj, skušal sem biti tam ob šestih zvečer. Ko so vsi odšli, sem na območju taborišča ostal bolj ali manj sam. Usedel sem se na železniški tir in dihal s polnimi pljuči. Tam je tudi drevo, ki je bilo tam že pred 75 leti. Ni veliko zraslo v tem času. To drevo je prijatelj iz mojega otroštva. S tem drevesom se pogovarjam. Pogovarjam se z dušami tistih, ki jih več ni. Včasih se pogovarjam tri, včasih pet ur. Prespim v hotelu in grem zjutraj nazaj domov zdrav.