Kje pa vas čevelj žuli

Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje

JOLANTA.jpg
foto: Eige

Evropski inštitut za enakost med spoloma je bil ustanovljen leta 2010. Sedež ima v Vilni v Litvi in je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje in sodeluje tako z evropskimi institucijami kot s posameznimi državami. Predvsem pa je zanesljiv vir informacij na tem področju.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Leta 2009, torej pred desetimi leti, je bila ta pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami, znašala je manj kot odstotek. Leta 2019 se nahajamo na šestem mestu po najnižji razliki, a glede na trenutne trende bi lahko kmalu zdrsnili po lestvici navzdol.

“Eden od ukrepov, ki velja za zelo uspešnega, je zakonska uvedba transparentnega plačnega sistema. In Evropska komisija na tem področju predlaga konkretne mehanizme. Prvič, da države zakonodajno vzpostavijo sistem, v katerem ima zaposleni pravico vpogleda o plačah ljudi na podobnih delovnih mestih v svojem podjetju oziroma organizaciji z določenim obsegom zaposlenim (kar se prepušča posamezni državi). Drugič, da morajo delodajalci poročati o plačni strukturi v svoji organizaciji in pri tem specificirati, kaj je osnovna plača in kaj so plačni dodatki. To pa zato, ker so plačne razlike pogosto večje v dodatkih k plači. Tretji predlog je, da morajo večja podjetja izvajati revizije plač, ki jo opravijo zunanji strokovni izvajalci. Četrti predlog pa je okrepitev kolektivnih plačnih pogajanj in ohranjanje socialnega dialoga.” Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma

Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. “To je treba res jasno poudariti. Ko govorimo o plačni razliki ne primerjamo enakega z enakim. V osnovi primerjamo to, koliko zaslužijo v družbi ženske in koliko moški v splošni populaciji vseh zaposlenih. Pogledamo vse zaposlene ženske in koliko zaslužijo bruto na uro in potem to primerjamo z bruto zaslužkom vseh moških,” poudarja Jolanta Reingarde.

Vzroki za plačno vrzel med spoloma so raznoliki in med seboj prepleteni, vendar pa urejanje plačnih razlik ni le stvar pravičnosti v družbi. Gre tudi za odpravo posledic, ki jih prinaša plačna neenakost. Po mnenju Reingardove ekonomija izgublja veliko, dokazi pa kažejo na to, da je vsaka spolna neenakost izguba tako za gospodarstvo kot tudi ekonomijo. Dodaja, da na ta način izgubljamo ženske na delovnem trgu, ženski talent v družbi pa tako ostaja neizkoriščen. Izguba za ekonomijo je velika, saj ima diskriminacija svojo ceno, za boljši položaj žensk pa bi se morala prizadevati celotna družba.

“Spremeniti moramo naše predstave in koncepte o vodenju in predvsem sprejeti, da niso lahko samo moški dobri menedžerji. Ta stereotip nas omejuje in predstavlja veliko oviro za ženske. Čeprav ta stereotip pogosto gojijo same tudi ženske. Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja, tako ženske kot moški. Vsi se moramo spremeniti. In biti moramo dovolj kritični, da razumemo, da so si ženske pogosto največje sovražnice in da ne gre za obtoževanje moških ali iskanje krivcev. Gre za našo splošno kulturo, ki jo moramo začeti spreminjati že pri najmlajših.”