Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?

Boris Šuligoj, pravkar upokojeni primorski dopisnik časnika Delo, o Primorski, Sloveniji, Evropi, potovanjih, Radiu Študent in morju

Zdaj že nekdanji primorski dopisnik časnika Delo Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi pa tudi gospodarskimi in lokalnimi: “Dopisnik je nesrečnik, ker mora vedeti vse. Jaz pravim, da je ‘vsesplošni nevednež’. Ukvarjal sem se od pločnikov do morja in gospodarstva. Novinar na eni strani odkriva resnico, na drugi strani pa uči ljudi živeti bolje.”

Po študiju v Ljubljani in kratkem urednikovanju kulturni redakciji na Radiu Študent, se je vrnil na Primorsko, ki ji daje velik pomen v slovenskem prostoru: “Primorska je zelo dragocen prostor za Slovenijo. Ne morejo se vse države pohvaliti, da imajo morje. To je okno v svet. Velikokrat je moje pisanje razumljeno kot lokalpatriotizem, ampak morali bi biti zadovoljni, da ves čas opozarjam na to morje, ki je priložnost.”

Morje ponuja res dobro pozicijo, kar pa Slovenija mnogokrat ni znala in še vedno ne zna izkoristiti. Izkoriščajo jo pa posamezniki za svoje interese.

Še vedno povsem od blizu spremlja tudi arbitražo v slovensko-hrvaškem mejnem sporu: “Večkrat sem se spraševal, koliko je v interesu nekih zunanjih sil, da se meje v Evropi ne uredijo in to na takšen in drugačen način podpihujejo. Če bi se Hrvaška in Slovenija dogovorili okoli tega spora, bi lahko skupaj nastopili kot veliko močnejši tudi v Evropski uniji.” Poudarja, da je takšen vsiljen odnos negativen za vse: “Nekoč bi morala politika za to odgovarjati. Ampak še vedno imajo množično podporo, kar me skrbi. Verjetno pelje v neko brezumje.

Gašper Andrinek