Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se soočamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.

Kje je meja pri organiziranju obšolskih dejavnosti, do kod starši lahko sežejo in kaj z neprimernim vmešavanjem lahko sprožijo?

Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se spopadamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.

So za prenatrpane urnike in do zadnje minute sprogramirane dneve otrok odgovorni njihovi starši? Se odločajo namesto otrok?  Na ta vprašanja nam je pomagala odgovoriti Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

»Otroci v zgodnjem otroštvu, tudi v začetku srednjega otroštva, torej šole, še nimajo jasno izoblikovanih interesov, oni se še ne odločajo o poklicih, o svojem bodočem življenju, ampak potrebujejo predvsem širino, veliko svobode in svoje lastne ustvarjalnosti.«

V začetku šolanja naj otrok ne bi imel več kot dve dodatni dejavnosti, saj po besedah Ljubice Marjanovič Umek za razvoj avtonomnosti, ustvarjalnosti in mišljenja vsak otrok potrebuje svoj lasten, nenapolnjen čas.

»Po svetu, pa tudi pri nas, se ugotavlja, da je domišljija otrok čedalje bolj šibka. Šibka je ravno zaradi tega, ker jim preveč ponujamo, ker jim mi pravzaprav povemo pri vsaki dejavnosti, ki jih je veliko, kaj morajo delati. In to, da se otroci ne znajo igrati, ne vejo, kako bi se igrali, pravijo, da jim je dolgčas, to kaže na prestrukturirano okolje, ki so ga verjetno deležni že od zelo zgodnjih predšolskih let.«

Nina Manfreda