Gospodarsko razvite države sveta, tudi Slovenija, veliko sredstev namenjajo mednarodnemu razvojnemu sodelovanju. Z denarjem skušajo pomagati revnim državam. Sicer plemenita dejanja pa so v praksi vse prevečkrat podrejena netransparentni porabi sredstev. Kako spremeniti nespodbudne trende, so razpravljali na mednarodni konferenci Eurodad, ki je junija potekala v Ljubljani. Ko govorimo o pomoči iz majhnih držav, kot je Slovenija, vse prevečkrat prevlada občutek, da je denar, namenjen državam v razvoju, le kapljica v morje.
Kako transparentno porabiti sredstva za mednarodno razvojno sodelovanje, ki jih razvite države namenjajo državam v razvoju
Gospodarsko razvite države sveta, tudi Slovenija, veliko sredstev namenjajo mednarodnemu razvojnemu sodelovanju. Z denarjem skušajo pomagati revnim državam. Sicer plemenita dejanja pa so v praksi vse prevečkrat podrejena netransparentni porabi sredstev. Kako spremeniti nespodbudne trende, so razpravljali na mednarodni konferenci Eurodad, ki je junija potekala v Ljubljani. Ko govorimo o pomoči iz majhnih držav, kot je Slovenija, vse prevečkrat prevlada občutek, da je denar, namenjen državam v razvoju, le kapljica v morje.
“Slovenski projekti v državah v razvoju so vredni od 50.000 do 70.000 evrov. To ne more dejansko spremeniti razvojne poti države, lahko pa pomembno spremeni položaj določenih posameznikov ali vaške skupnosti.” – dr. Maja Bučar, FDV
Evropska unija bo v letu 2019 razvojni pomoči Afriki namenila 400 milijonov evrov. Številka ni zanemarljiva, vendar v praksi denar pogosto ni namenjen glavnemu namenu, torej razvoju Afrike. Vitalice Meja, izvršni direktor organizacije Reality of Aid Africa opozarja: “Z vzpostavljanjem javno-zasebnih partnerstev tuja vlagateljska podjetja, ne da bi upoštevala katastrofalne delovne razmere in ekološke pomisleke, izrabljajo donirani javni denar za naložbe v Afriki.”
“Razvojne izzive o Afriki moramo reševati v Afriki in s tukajšnjimi prebivalci. Zagotoviti je treba, da so rezultati razvoja njihovi. Pri razvoju morajo sodelovati, ne pa da samo občutijo njegove učinke.” – Vitalice Meja, izvršni direktor Reality of Aid Africa
Obstajajo tudi primeri dobrih praks. Profesor ekonomije Jomo Kwame Sundram za primer navaja Kitajsko: “Najprej so pozitivne učinke občutili kmetje, potem urbani delavski razred. Dobili so službe, z vse močnejšim juanom pa so se dvignile tudi plače. S povišanjem plač so pridobili kompetence, kar je povečalo produktivnost, in plače so se znova zvišale.”
Državam v razvoju bodo razvite države torej morale pomagati večplastno. Pomoč v obliki denarja ne bo dovolj, hkrati pa bodo odločevalci morali poskrbeti, da bo pomoč prišla na pravi naslov. Profesorica Maja Bučar s Fakultete za družbene vede: “Veliko področij je, na katerih afriške države sploh ne potrebujejo pomoči, omogočiti jim je treba, da enakopravno stopajo po poti razvoja, jim dati dovolj znanja, da bi svoja sredstva zaščitile in jih upravljale.”
