12. junija 1929 se je rodila Ana Frank, pred natanko devetdesetimi leti, torej. Zato se bomo danes spomnili na dnevnik in na izjemno deklico, ki ga je pisala. Spomnili se bomo njene tragične zgodbe, predvsem pa sporočila o grozotah, ki se ne smejo nikoli več ponoviti. Tatjana Pirc se je pogovarjala z Borisom Hajdinjakom, direktorjem Sinagoge Maribor, in doktorico Dragico HarAmija, ki raziskuje literaturo, povezano s holokavstom.

Za rojstni dan Ane Frank na Valu 202 beremo njen dnevnik

Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo,” je Ana Frank napisala v zvezek, v svoj dnevnik, ki ga je dobila za trinajsti rojstni dan. In zaradi tega dnevnika Ano Frank pozna ves svet. Največ zapisov se začne: “Ljuba Kitty!” Tako je Ana poimenovala svojo namišljeno prijateljico, ki ji je brezmejno zaupala.

Ko se je začela nesreča …

Ana Frank se je rodila 12. junija 1929 v Nemčiji, v Frankfurtu na Maini. Na Nizozemsko se je družina Frank preselila zaradi nacizma in vse hujšega preganjanja Judov na nemških tleh. “Maja 1941 je bilo konec dobrih časov, najprej vojna, potem kapitulacija in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas, Jude, začela nesreča,” je Ana Frank zaupala svojemu dnevniku, ki ga je pisala od 12. junija 1942 do 1. avgusta 1944. Tri dni po njenem zadnjem zapisu je gestapo prišel ponje, ker je nekdo, izdajalec še vedno ni znan, izdal njihovo skrivališče v hiši na naslovu Prinsengracht 263 v Amsterdamu, kjer se je na podstrehi skrivalo osem Judov. Tretjega septembra so jih z zadnjim vlakom smrti iz Nizozemske odpeljali v Auschwitz. Ana Frank je v koncentracijskem taborišču Bergen Belsen le nekaj dni pred tem, ko so taborišče osvobodile angleške enote, umrla za tifusom.

Tisti, ki so znali biti človeku človek

Med vsemi, ki so se dobri dve leti pred nacisti skrivali v podstrešnem stanovanju, je preživel le oče Otto Frank, ki ni vedel, da se je ohranil dnevnik, ki ga je pisala hčerka Ana. Ko je po vojni dnevnik prebral, je nekatere stvari, ki se mu niso zdele primerne za objavo, izpustil. V integralni obliki je bil dnevnik prvič objavljen šele pred nekaj leti. “Gospod Frank je bil zelo zagret fotograf, zato je tako veliko fotografij družine Frank,” razlaga Boris Hajdinjak, direktor Sinagoge Maribor, Centra judovske kulturne dediščine, ki dodaja, da je zgodba Ane Frank zelo dobro dokumentirana in da jo lahko podrobno rekonstruiramo. “Takšni primeri so redki in zato ti primeri govorijo tudi za vse preostale žrtve, o katerih ne vemo veliko,” pravi Hajdinjak. Trideset milijonov izvodov te knjige je bilo prodanih in v več kot šestdeset jezikov je preveden Dnevnik Ane Frank, ki ima za vse nas zelo pomembno sporočilo. Boris Hajdinjak poudarja dejstvo, da so izjemno vlogo v času holokavsta odigrali tisti, ki so pomagali preganjanim Judom. Družini Frank in vsem drugim, ki so se skrivali v podstrešnem stanovanju, so predano in pogumno pomagali štirje. “Večina je vse to nemo opazovala, najmanjša skupina Evropejcev med vojno pa so bili pravičniki, Nejudje, ki so preganjanim Judom pomagali. Znali so biti človeku človek,” je dejal Boris Hajdinjak, ki še dodaja, da Ana Frank govori v imenu vseh žrtev holokavsta: “Vsak si zasluži spomin, vsak je imel obraz, ime in priimek.” Med šestimi milijoni žrtev je bilo kar milijon in pol otrok.

Tudi danes gledamo razseljene otroke in njihovo življenjsko stisko

Prof. dr. Dragica Haramija, ki predava književnost na Pedagoški fakulteti in na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je napisala knjigo Holokavst skozi otroške oči, raziskuje pa tudi literaturo, ki pripoveduje o holokavstu (taboriščna proza, dnevniki, zgodovinski romani). Dr. Haramija meni, da bo v prihodnosti predvsem literatura tista, ki bo svarila pred grozotami holokavsta: “Tudi danes gledamo razseljene otroke po svetu, njihovo življenjsko stisko, ko si kot begunci rešujejo gola življenja.” Poleg Dnevnika Ane Frank nam dr. Dragica Haramija priporoča tudi branje knjige, ki sodi v mladinsko književnosti, Vojak z zlatimi gumbi, ki jo je napisala Miriam Steiner, omenja pa tudi Avstralca, sicer potomca evropskih Judov, Morrisa Gleitzmana, ki je napisal šest knjig (Nekoč, Potem, Zdaj, Tedaj, Kmalu in Morda), v katerih se navezuje na holokavst. Dragica Haramija opozarja na misel, ki veje iz teh knjig: “Nestrpnost do kakršne koli drugačnosti se v sodobnosti kaže na podoben način. Najprej nastanejo seznami prepovedanih knjig, nato seznami prepovedanih, nezaželenih ljudi, sledijo nasilna dejanja nad posamezniki ali nad skupinami nezaželenih ljudi.” Ob tem pa sogovornica ugotavlja: “Menim, da je Auschwitz strahotno blizu nas.”

Kako si predstavljate devetdesetletno gospo Ano Frank danes, če bi preživela strahote holokavsta?

Dr. Dragica Haramija: “Sprehajala bi se po Amsterdamu, uživala bi ob kanalih, spila dobro kavo. Morda bi bila uspešna pisateljica.”

Boris Hajdinjak: “Predstavljam si jo kot vitalno devetdesetletnico. Zaradi vsega, kar je doživela, bi na življenje po vojni gledala drugače kot večina, s poslanstvom in kritičnim razmislekom. Če bi doživela devetdeseti rojstni dan, bi nam, o tem sem prepričan, zagotovo imela še kaj povedati.”

Ana Frank je v svoj dnevnik napisala: “Živeti hočem tudi še po smrti!” Ta želja se ji je uresničila.

Tatjana Pirc