Zapisi iz močvirja

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom

Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.

Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.

Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.

Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.

Pa zapojmo eno po hrvaško:

Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.

Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”

Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”

Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.

Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.