Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin. Na naši poti do samostojnosti je odigrala zelo pomembno vlogo.

Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Z njim se je pogovarjala Tatjana Pirc.

Foto: Osebni arhiv

Nesporna junakinja slovenske osamosvojitve je pravica naroda do samoodločbe, načelo mednarodnega prava, povezano tudi s številnimi zatrtimi hrepenenji narodov in manjšin

25. junija 1991 sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

V ustanovni listini Združenih narodov, številnih konvencijah, resolucijah, listinah, ustavah, tudi v preambuli slovenske ustave, je pogosto na prvem mestu izpostavljena pravica narodov do samoodločbe. “Ljudje se počutimo varneje v skupnostih, ki jih štejemo za svoje. Narod je ena izmed takih skupnosti,” pravi dr. Mitja Žagar, pravnik, politolog, profesor, znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja.

Pravica naroda in posameznika

Žagarju se zdi pri načelu samoodločbe ključno, da se na eni strani govori o narodih, na drugi strani pa je treba poudarjati tudi samoodločbo posameznika: “Da se vsak posameznik lahko opredeli za tisto, kar hoče, da se zavzema za cilj, za katerega se hoče zavzemati.” Pravica do samoodločbe je tudi junakinja slovenske osamosvojitve, saj je na naši poti do samostojnosti odigrala zelo pomembno vlogo.

Pri iskanju rešitev pa ne smemo zanemariti vloge posameznika, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, gost prazničnega dopoldneva na Valu 202. Poleg njega sta razmišljala še Janez Pipan in Tomaž Vesel. Še enkrat pa smo si privoščili del radijskega dokumentarca o Kataloniji.

Zgodovinska sreča

Veliko narodov še vedno hrepeni po samostojnosti, a svojih sanj zaradi različnih razlogov ne morejo uresničiti. “Mislim, da je imela Slovenija po svoje izjemno zgodovinsko srečo. Uspešen osamosvojitveni proces je posledica vrste dejavnikov, ki so kompleksni in med seboj soodvisni,” razlaga dr. Mitja Žagar, ki opisuje, da je jugoslovanska federacija omogočala izražanje različnosti, druga srečna okoliščina je bila ta, nadaljuje Žagar, da se je osamosvojitev Slovenije dogajala v času, ko se je v svetu veliko govorilo o procesih tranzicije in demokratizacije, zato celo najbolj okosteneli centralisti niso mogli uporabljati agresivnega pristopa, ki bi ga (in so ga) uporabili dvajset let pred tem.

Tretja značilnost je bil proces liberalizacije in demokratizacije v Sloveniji, v kateri je bilo takrat mogoče oblikovati zelo široko soglasje vseh, ki so skupaj uresničili ta načrt, poudarja dr. Mitja Žagar, ki še dodaja, da so na uspešen razplet slovenske osamosvojitve ugodno vplivale tudi mednarodne okoliščine.

Če gledamo vse te dejavnike, notranje, kulturne, politične, družbene, mednarodne, dobimo okoliščine, ki so Sloveniji takrat omogočile, da je organizirano, po pravni poti in ob spoštovanju načel pravne države uresničila svoj program osamosvajanja in oblikovanja samostojne države. Če bi nekateri od teh dejavnikov manjkali, bi lahko bil izhod precej drugačen,” ugotavlja Žagar.

Sodelovanje, vključevanje, solidarnost

Dr. Mitja Žagar poudarja, da je treba pravico do samoodločbe danes razumeti širše, tudi v kontekstu globalnih problemov: “Skrbijo me države, ki so še vedno ječe narodov, a me ne skrbi samo to. Velik problem je, da je trenutno v svetu več kot 70 milijonov beguncev, da je več kot 50 milijonov ljudi, ki so v suženjskem položaju, imamo celo vrsto pojavov, ki me zelo skrbijo. Ključno vprašanje pa je predvsem to, kako bomo uspeli izobraziti in osvestiti ljudi, da so takšna vprašanja problem. Za razreševanje problemov, pri katerih so najbolj pereči ekološki in klimatski, pa sta najboljši način sodelovanje in vključevanje,” poudarja Žagar, ki še dodaja, da smo pri teh stvareh pogosto nenačelni in da bi morali vsi reagirati vsakič, ko pride do kršenja pravic kakšne etnične, kulturne ali verske skupnosti na katerem koli koncu sveta.

Kdaj se moramo postaviti proti državi, tudi svoji?

Če ne storijo države, potem moramo storiti sami, pravi Žagar: “Če je treba, se moramo postaviti tudi proti državam, svojim in tujim, če te počnejo stvari, ki nam škodijo, ki zmanjšujejo raven naših pravic in zmanjšujejo možnosti preživetja.” Sodelovanje in solidarnost sta vezni tkivi skupnosti, poudarja dr. Mitja Žagar: “Družina, narod, država so pomembni za posameznika, dokler mu zagotavljajo boljše življenje, boljše okolje in predvsem varnost, ko pa postanejo dejavnik ogrožanja, se spremenijo v svoje nasprotje in potem naš cilj ne bi smel biti, kako take tvorbe ohranjati, ampak kako jih spremeniti, če ne gre drugače, jih je treba uničiti in zamenjati z nečim boljšim.”

Dr. Mitja Žagar pojasnjuje, da je njegovo razmišljanje povezano z nekoliko prilagojenim starim hebrejskim rekom: “Če ne to, kaj? Če ne tako, kako? Če ne zdaj, kdaj? Če ne jaz, kdo?”

Tatjana Pirc