Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.

Michael Frischenschlager je priznani solist, komorni glasbenik in učitelj violine iz Salzburga

Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji. Potem pa se je njegova kariera glasbenika grobo končala.

“Imel sem nesrečo v gorah in na violino ne morem več igrati. Na začetku pomladi sem padel v luknjo, ki je bila prekrita s snegom. Globoka je bila vsega dva metra, vendar padca nisem pričakoval. Huje sem si poškodoval hrbtenico, imel sem tri operacije, nekaj časa sem bil paraliziran.”

Dobri dve leti je potreboval, da si je od šoka opomogel. Spoznal je, da se violini še vedno lahko posveča, pa čeprav ne z igranjem. Leta 1971 je na dunajski Univerzi za glasbo in odrsko umetnost v učilnico prvič stopil kot učitelj. Ustvaril je celotne generacije odličnih violinistov, tako da ni bilo nobeno presenečenje, ko so ga leta 1984 predlagali za predstojnika katedre za godala, osem let pozneje pa je začel še štiriletni mandat rektorja univerze. 

“Skrbi me za prihodnost klasične glasbe. Danes na koncertu na Dunaju vidiš samo starejše ljudi, nobenega mladega ni in to v zibelki klasične glasbe. Kako je šele drugod po Evropi. Ta glasba, ta evropska glasba zadnjih petstotih let, je po mojem mnenju absolutno največje darilo, ki ga je Evropa dala svetu.”

Matevž Polajnar