Zapisi iz močvirja

V galaksiji, daleč, daleč stran

Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto

astronomy-1867616_1920
foto: Pexels/Pixabay

Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.

Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.

Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.

V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.

Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.

Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.

Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.

Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.

Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.

Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.

Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.

A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.

Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …