Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Danes pa obupen in pretenciozen poskus razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca
In ne nam pridigat’, kako je mogoče ta fenomen razložiti z navijaško evforijo. Poglejmo resnici v oči. Nekaj let nazaj je bilo kolesarstvo podobno obroben šport, kot je balinanje. Ob tem, da ga je spremljati izjemno zapleteno. Celodnevna, celo večdnevna priprava in organizacija za slabo minuto, ko je mogoče kolesarja spremljati v živo. Ob tem pa tudi intelektualen napor razumeti vse skrivnosti kolesarske taktike in strategije. Za kolesarskega navijača je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanja. Tako časa kot tudi denarja. Obojega pa v Sloveniji menda tradicionalno primanjkuje. Neverjetna podpora našim kolesarjem tako ni klasični navijaški fenomen, enak tistemu, ko se na tisoče Slovencev odpravi na finale evropskega košarkarskega prvenstva, niti ni enak zimskim tekmovanjem za svetovni pokal. Še manj pa je podoben metanju bakel na nogometno igrišče.
Za dejstvom, da je vstalo na tisoče Slovencev in se odpravilo v Dolomite stat ob cesto, se skriva drugačen mehanizem, kot tisti, ki množico požene na stadion ali pa v športno dvorano. Prejšnji konec tedna je bil mogoče še najbolj podoben Planici, s to razliko, da se množica, stisnjena pod Poncami, lažje identificira z dogodkom, kot skupinice navijačev, raztresene ob dvesto kilometrih ceste.
V naši skromni redakciji je zrasla ideja, da podpora Primožu v Italiji na najlepši možni način dokazuje, kako Slovenci nismo nacionalna država, temveč smo pleme! Poglejmo nekaj neizpodbitnih dejstev. Izjemno radi nabiramo plodove gozda. In sadje. Recimo gobe, kostanj in borovnice. Torej smo nabiralci. Ob tem pa nismo zadovoljni z državo in jo neusmiljeno kritiziramo. Ves čas imamo opravka z divjadjo. Da je je preveč in bi je moralo biti manj. Torej smo lovci. Ob tem pa je naše zaupanje v institucije izjemno nizko. Ves čas se udeležujemo skrivnostnih ritualov, kot sta Planica in Giro. Ob tem se udeležba v konvencionalnih religioznih praksah manjša iz leta v leto. Naša politika je blizu šamanizmu, saj se večinoma ukvarja z izganjanjem hudobnih duhov. Politike izbiramo glede na možatost in pretkanost. Voditelji ljudstva postanejo tisti, ki so najmočnejši – pripravljenost na kompromis in dialog razumemo kot šibkost … Ob tem pa se udeležba na demokratičnih volitvah drastično niža. Naši plesi, polka in valček so podobni obrednemu klicanju dežja.
In še narodno-zabavna glasba doživlja preporod. Kljub prekrasni himni je Golica splošno priznana kot napev z magičnimi močmi. Ostalim pripadnikom plemena smo pripravljeni pomagati do konca. Jih braniti pred mamutom ali pa potiskati v hrib. Obenem pa sovražimo svoje sosede.
To je torej le nekaj dokazov, da Slovenci ne živimo v nacionalni državi, temveč v plemenski skupnosti. “Krst pri Savici” se v realnosti še ni zgodil. Po krajšem premisleku to niti ni tako slabo. Kot plemenska skupnost bi končno lahko uredili regionalizacijo.
Plemenska zveza Slovencev, ki se deli na pleme Štajercev, pleme Primorcev, pleme Dolenjcev, pleme Korošcev in gozdne Slovence, ki živijo v okolici Jesenic. Ter seveda na pleme ravninskih Slovencev, ki pa se jih spomnimo le, če nas trga v sklepih, ali pa bi radi kolesarili po urejenih kolesarskih poteh.
Občudovanje Primoža Rogliča je tako mogoče najlepše razložiti s plemenskostjo. Ne vidimo in ne podpiramo ga namreč kot vrhunskega športnika, temveč ga častimo kot najbolj potentnega našega rodu. Ki je garancija za nadaljevanje skupnosti. V kontekstu preživetvene selekcije genskega materiala lahko razumemo tudi naše nevsakdanje navduševanje nad vsem, kar je ekstremno. Od plezanja po gorah, do spuščanja po rekah, supanja iz Dubrovnika v Piran, tekanja po Jadranski obali ob morski vodi, prečenja puščav, jadranja čez oceane in kar je podobnega. V ta koš sodi tudi tritedensko kolesarjenje po Italiji, ki s klasičnim športom kot propagando zdravega duha v zdravem telesu nima veliko skupnega.
Gre za bolj ali manj kontrolirano tritedensko trpljenje, ki – to so Primoževe besede – človeka uniči tako telesno kot duhovno. Ker je težko trditi, da klasični športni navijač podpira trpljenje, sklepamo, da je osnovni motiv obiska Dolomitov prevzeti del Primoževega in Janovega trpljenja na svoja ramena. Tako simbolno kot v akciji najbolj zagretih tudi povsem konkretno.
Takšno angažiranje pa prehaja meje razumskega in se podaja na spolzek teren okultnega, kjer lahko tudi iz lastnega primera zatrdimo, da gre med tritedenskim, vsakodnevnim, večurnim nervoznim stiskanjem pesti za transcendentalno, ali če hočete obredno izkušnjo. Leta 623 je kralj Samo združil karantanske Slovence v plemensko zvezo. Kot poroča Fredegarjeva kronika, je to storil tako, da je na kolesu prevozil dva tisoč petsto kilometrov.
