Nedeljski gost

O pisanju knjig razmišljam kot o utelešenju sanj

Srbski pisatelj Marko Vidojković o rušenju Miloševića in Vučića, fiktivni velesili Jugoslaviji, morda celo preveč normalnih Slovencih in o tem, kako je postal neozdravljeni narkoman

Marko Vidojković1
foto: Žiga Živulović/BOBO

Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu.

“Na protestih je vse precej bolj mirno kot v devetdesetih, ker niti diktator ni isti. Obstaja upanje, da bomo zrušili Vučića. Za začetek je to dovolj, torej da obstaja vsaj kakšno upanje, tako globoko smo zabredli.”

Marko Vidojković je po izobrazbi pravnik, a nikoli ni opravljal svojega poklica. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici  Kremplji in Res vam hvala. V romanu razvija fiktivno zgodbo o tem, kako Jugoslavija ni nikoli razpadla in je postala tehnološka, znanstvena, športna, vojaška in politična velesila. S srečnimi ljudmi.

“O pisanju knjig razmišljam kot o utelešenju sanj. Blizu mi je realizem z magičnimi in okultnimi elementi, preprosto zato, da bi bilo bralcu vse skupaj bolj zanimivo, da se lahko poglobi v simboliko tega, kar pišem.”

Vidojković je zaljubljen v Slovenijo, nekaj časa je živel v Novem mestu. Fascinira ga naša normalnost, skrb za čisto okolje, celo policisti na meji so manj zajedljivi kot nekoč. Pravi, da bi Slovenija lahko spremenila Evropsko unijo.

“Slovenija ima kapaciteto, morda celo, da kaj spremeni v Evropski uniji. Jasne so vam prioritete: čista zemlja, voda in zrak ter zdrava hrana. Tukaj pri nas pa vlada samo en cilj: kako vzeti denar! Kot da nikoli ne bo jutrišnjega dne.”

Vidojković je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.