V dopoldanskem Navalu na šport bomo zaokrožili kolesarsko dirko po Italiji ter se posvetili kvalifikacijam rokometašic za nastop na svetovnem prvenstvu in v finalu košarkarske lige NBA.
Primož Roglič in Richard Carapaz nedvomno imata nekaj skupnega, oba prihajata iz dežel, ki v svetu kolesarstva ne pomenita veliko
Primož Roglič in Richard Carapaz, tokrat v tem vrstnem redu, nedvomno imata nekaj skupnega. Oba prihajata iz dežel, ki v svetu kolesarstva ne pomenita veliko, v teh zadnjih treh tednih pa sta pisala vsak svojo pot in se vpisala v zgodovino v svojih deželah in v svetovnem kolesarstvu nasploh. 26-letnega Carapaza ni nihče umeščal v krog favoritov za končni uspeh. Imel pa je za sabo izjemno moštvo in vsak dan smo uživali ob javljanjih kolumbijskih kolegov v Južno Ameriko.
Primož Roglič je največ smole, ali pa edino, imel pri svojem moštvu, saj je ostal brez obeh svojih najboljših pomočnikov. Roberta Gesinka je zaustavila poškodba, Laurensa de Plusa pa bolezen. Brez moštva pa v tem športu ne gre. Tudi padec v Comu ni bil tako nedolžen kot je sprva izgledalo in bolj oteževalna okoliščina kot nespretna menjava kolesa na tisti dan pri nizozemskem Jumbu Vismi. Primož Roglič je temu namenil tudi nekaj besed včeraj v Areni v Veroni, kjer se je Giro znova končal po devetih letih:
Primož Roglič: “Res se nisem počutil več dobro po 14. etapi. Nikoli nisem čutil apetita, nič. Boril sem se, vsak dan sem dal 110% od sebe in sem zelo vesel in ponosen na to, kar je bilo na koncu. Kar precej smešno je, če razmišljamo, da en Slovenček pride na Giro in konkurira najboljšim. Sigurno sem zelo vesel z vsem dogajanjem tu, predvsem pa me veseli to, da smo Slovenci z vsemi navijači in vsem dvignili dirko na nek višji nivo. Užival sem ob res izjemni podpori prav vsak dan in najlepša hvala prav vsakemu posebej, ki je prišel vzpodbujat nas Slovence na tej dirki.”
Tudi ob nadaljevanju mimo bolečin v levem delu prsnega koša ni mogel in se v delo celotnega moštva sploh ni želel spuščati, saj dobro ve, da bo najmanj še leto in pol del nizozemske zasedbe:
“Res se ne počutim najbolj zdravo in v redu. Teh dosežkov se bom sigurno zavedal kasneje, v danem trenutku pa sem teh dosežkov res vesel in ponosen na njih.”
Jan Polanc je naslednji na katerega moramo biti zelo ponosni. Dva dni je celo nosil majico voduilnega in je dopolnil slovensko polovico nosilcev rožnate opreme. Preostala dva sta bila njegov moštveni kolega Valerio Conti in zaključni zmagovalec Richard Carapaz. Za Polanca je bil zadnji teden pravo mučenje, ampak je zdržal in končal na zelo uglednem 14. mestu.
Jan Polanc: “Že po naravi, kdor me pozna ve, da ne bom kar tako popustil. Zahvala predvsem navijačem, zares jih je bilo ob cesti ne vem koliko. Zdelo se je, kot da vozimo dirko po Sloveniji ne po Italiji. Zastave so bile ena ob drugi. Zares sem ponosen, da tudi v Sloveniji poznajo kolesarstvo in nas ljudje spremljajo. Mi se bomo še naprej tako trudili.”
Jana bomo za razliko od Primoža v tem tednu videli tudi na dirki Po Sloveniji. Oba pa bomo pozdravili tudi na današnjem druženju z navijači pred Mestno hišo v Ljubljani. Prav pa je da slišimo tudi kaj je v izjemnem okolju Arene v mestu Romea in Julije povedal Richard Carapaz.
Richard Carapaz: “Lahko rečem, da sem si zmago zagotovil včeraj. V nedeljo nisem dirkal na polno, ker je bila prednost dovolj velika. Bilo mi je v veselje, da sem lahko slavil končno zmago v tej areni, v kateri se je zbralo veliko mojih rojakov. Letos smo z ekipo uprizorili vrhunsko predstavo na tem Giru. Na to smo se pripravljali vse od lanskega oktobra. Lani se nam je zmagovalni oder na tej dirki izmaknil, letos pa je vsa ekipa delovala tako kot si lahko le želiš. Bili smo najmočnejši tukaj in vsi so del zmagoslavja, ki je bilo priborjeno ekipno.”
Toliko smo imeli povedati ob 110 letnici Gira, nov tritedenski izziv sledi že čez dobre štiri tedne v Franciji. Začetek Toura bo v Bruslju, trenutno pa kaže da s tremi Slovenci.
