Zapisi iz močvirja

Zverinjak

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce

Volk in medved
foto: skeeze / pixabay

Kmetje, ki so pripeljali kadavre raztrganih telet pred kmetijsko ministrstvo, so pomembno oplemenitili kolorit večernih TV poročil, nadaljevanje, kjer tarnajoče živinorejce sprejme poštirkan uradnik, pa daje slutiti, kako se ne bo zgodilo nič. Problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi je preveč kompleksen, da bi ga uradniki bili sposobni razumeti, kaj šele rešiti. Uradniki so dobri za upravne zadeve, za formularje in za kavo; vse ostalo je izven njihovega dometa. Tako bomo priskočili na pomoč v naši skromni oddaji, s tem, da bomo za analizo uporabili dobro staro metodo poenostavljanja in posploševanja. Rezultat, ki ga bomo dobili, bo verjetno enak onemu, ki ga bodo scoprali na kmetijskem ministrstvu, le da bo v našem primeru odteklo bistveno manj javnega denarja.

Najprej nastopajoči v tokratni produkciji “zverinic iz Rezije”! Prvi v vrsti so volkovi in medvedi, ki morijo drobnico. Nič niso krivi, takšno preživetje jim narekuje narava. Potem so tu kmetje, ki redijo drobnico, da bi jo nato za svoje preživetje umorili. Nič niso krivi, takšna je narava kmečkega stanu. Nato so tu lovci. Oni ne morijo drobnice, temveč morijo volkove in medvede; uradno, da bi zaščitili kmete, neuradno iz lastnega užitka. Potem je tu država. Lovcem ne dovoli umoriti dovolj volkov in medvedov, zato kmetje pravijo, da jih bodo pomorili sami.

Takšna so dejstva, zdaj pa poglejmo, kakšna bi bila idealna rešitev. Za volkove in medvede bi bil idealen status quo. V njihovem interesu je, da morijo govedo in drobnico na pašnikih, ker je to veliko bolj enostavno, kot se pehati za divjadjo po grapah in strminah. Za kmete bi bilo idealno, če bi vse ovce in govedo padli od mesarja … Za lovce bi bilo idealno, če bi lahko ustrelili vsak dan kakšnega volka ali medveda, ob tem pa bi jih javnost sprejela kot ljubitelje narave. Za državo bi bilo idealno, če ne bi bilo nobenega naravnega okolja, ker so z njim sami problemi.

Gotovo ste do zdaj opazili dve značilnosti naše analize. Prvič, temelji na predpostavki, da nihče v tem prepletenem klobčiču ni nič kriv. Vsi udeleženci so žrtve svojih nagonov, stanu ali interesov, močnejših od njih samih – kot v shakespearski drami umeščeni na notranjsko planoto. Druga značilnost naše analize pa je opozoriti na neverjetno podobnost med tem konfliktom in basnijo o zeljni glavi, kozi, čolnu in volku. Še nastopajoči so podobni, ob tem, da poslušalstvu prepuščamo odločitev, ali je država v tem primeru zeljna glava ali čoln.

Zdaj pa k rešitvi. Ki je stara nekaj tisočletij, saj menda ne mislimo, da smo Slovenci prvi, ki se soočamo s težavami sobivanja drobnice in govedi s plenilskimi zvermi. Človeštvo se je tozadevno razvijalo v dveh smereh; prva je izpopolnila in ustoličila plemenit poklic pastirja, ki se je pri nas sramotno skoraj izgubil. Druga smer pa je pred tisočletji privedla do izuma ograde. Fizična prepreka med divjino in udomačenostjo se je izkazala za tako uspešen koncept, da je pozneje v civilizaciji dobro služila, še služi in bo še služila – tudi za razmejevanje ljudi od ljudi.

Torej; vse pašnike, vse kmetije in vse planine je treba ograditi, pa bo problem rešen. Volk lačen in koza cela. Tu nastopi država, ki denarja za takšno rešitev oziroma toliko ograd oziroma ograj nima. In tu nastopi izjemna rešitev, ki jo predlagamo … Seveda jo imamo! Ograjo namreč. Ob celotni južni meji, na desetinah in desetinah kilometrov stoji bleščeča, jeklena in kot britev ostra ograja. Torej: odmontirajmo jo s Kolpe in jo postavimo okoli pašnikov. Ker že tako ali tako ne vemo, ne kdo je tisto ograjo naročil in ne kdo ter koliko smo jo plačali, je takšna rešitev praktično zastonj. Kmetje zaploskajo, medvedi in volkovi se počohajo za ušesom, lovci se kislo nasmejijo, le država vloži veto … “Kaj pa bo potem z migranti?” vpraša država.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce. Noben kmet še ni prišel v Ljubljano s poltovornjakom protestirat, ker so mu migranti naredili škodo na poljščinah. Ampak država je previdna in ograje seveda ne bo odstranila, ker z njo ne le zadržuje migrante zunaj, temveč si kupuje tudi vedno dobrodošle politične točke. A tudi za to težavo ima naša briljantna analiza rešitev. Le nekaj logičnega sklepanja je potrebnega.

Ko bomo ogradili pašnike, bodo medvedi in volkovi ostali zunaj. Zunaj so tudi migranti … Kot smo ugotovili že prej, so medvedi in volkovi resnična nevarnost, kar migranti niso. Ker se po logiki stvari Slovenci bojimo tako medvedov in volkov kot tudi migrantov, sklepamo, da se migranti, ker se ne bojijo samih sebe, bojijo samo medvedov in volkov. Ne bojijo pa se recimo ograje.

Tako je dovolj, da bi na naši strani Kolpe postavili velike napise v več jezikih: “Pozor, volkovi in medvedi!” Za klasično izobražene migrante kot tudi za klasično izobražene policiste bi veljalo postaviti še napis “Lupus in Fabula” ali “Homo homini Lupus”. Sploh zadnji napis se zdi za vso zgodbo izjemno poveden … Napisi bi brez dvoma učinkoviteje varovali našo južno mejo kot ograja, ograja pa bi brez dvoma učinkoviteje varovala drobnico in govedo. Tako bi na drugem bregu srečni pristali vsi. Volkovi, koze in zeljne glave. Brodar pa bi zadovoljen izstavil račun.