Po labirintih Evropskega parlamenta

O delu poslank in poslancev, nezaupanju do politike in politikov, pa tudi o potratnem potujočem cirkusu Bruselj–Strasbourg v pogovoru z evroposlancem Ivom Vajglom

foto: Leonardo1982 / pixabay

Kakšno nevarnost v Evropski uniji predstavljajo populistične, ksenofobične stranke in njihovi kandidatke, kandidati?

“Ni nevarnosti, da bi se zgodil v Evropi pri teh volitvah neki popolni preobrat. Vedno obstajajo ekstremne frakcije. Zdaj jih je nekaj več, ker so se zgrnili nad Evropo problemi, ki jih prej ni bilo. Nevarni so tudi taki kandidati, ki se zdijo zelo zabavni.”

Zakaj ljudi privlačijo praznoglavi demagogi, kot jim pravite?

“Zato, ker jih ne vodijo k temu, da bi morali o stvareh malo globlje razmišljati. Ponujajo enostavne rešitve. Ko rečejo, da bi nekoga “na gobec”, da bi bilo treba koga pregnati, lustrirati, tako ali drugače ugonobiti, utišati, to ljudje hitro razumejo. Najbrž je v človeški naravi, da nas radikalnost, ki se včasih narobe razume kot učinkovitost, fascinira.”

Deset let ste bili poslanec v Evropskem parlamentu. Kaj lahko stori evropski poslanec?

“V teh predvolilnih časih se nekoliko pretirava s pomenom Evropskega parlamenta. To je demokratična tribuna. Obstajajo sicer njegove zakonodajne kompetence, a tudi zakoni, ki jih sprejema Evropski parlament, so bolj določanje standardov kot dejanska zakonodaja. Države še vedno odločajo o stvareh, ki so najbolj bistvene zanje. Evropski parlament pa ustvarja pogoje za to, da krepimo skupnost, da se približujemo Evropi kot entiteti brez meja. Po mojem mnenju je v Evropskem parlamentu preveč drobnjakarske zakonodaje. Mislim, da bo Evropa močnejša, če bodo države močnejše. Treba je najti pravo mero, ko bo Evropska unija razumljena in sprejeta, v kateri se bomo počutili kot Evropejci in v kateri bomo hkrati samozavestni in zaljubljeni v državo, iz katere prihajamo.”

V drugem mandatu ste bili razočarani, ker se Evropska unija, pravite, ni (pravilno) odzivala na ključne izzive …

“Evropsko unijo vodijo in upravljajo tehnokrati brez barve in okusa, ki funkcionirajo kot ekipa, ki se občasno dobi na srečanjih, se poljublja, objema, ustvarja vtis evropske družine, v resnici pa ne oddaja dovolj energije, da bi se Evropa uveljavila kot učinkovito vodena prostovoljna skupnost držav, ki jo bo svet upošteval. Danes Evrope, ko gre za pomembna mednarodna vprašanja, ni za mizo.”

V zadnjih letih pa vendarle vidite vsaj eno svetlo točko, Severno Makedonijo …

“Ta čudež na Balkanu, dogovor, v katerega je bilo težko verjeti, če poznaš mentaliteto Balkancev, kaže, da se lahko veliko več doseže s pogovorom, strpnostjo, z iskanjem skupnih točk kot pa s poglabljanjem problemov in z brušenjem nožev.”

Kaj vam pomeni visoko katalonsko odlikovanje?

“Pomeni mi veliko, delim ga s kolegi iz Evropskega parlamenta, s katerimi smo dve leti opozarjali Evropo, da je vprašanje katalonske samoodločbe in poti do samoodločbe vprašanje verodostojnosti Evropske unije.”

Veliko je nezaupanja v politike in politiko. Kje in v kom vidite razloge za to?

“Danes je tudi slovensko politiko globoko inficiral populizem. Vem, da je v medijski hiši to treba povedati previdno, a mislim, da bi mediji morali dosledneje držati ogledalo tistim, ki jim ni do vsebine, ampak samo do forme, ki uporabljajo svojo funkcijo, da se promovirajo, da se zjutraj sami gledajo v ogledalo, če so dovolj lepi, namesto da bi čutili odgovornost do države, do ljudi …”

Kdaj poslanec v Evropskem parlamentu obvlada vse labirinte, tako postopkovne kot prostorske?

“Poslanec po enem, pa tudi po dveh mandatih niti približno ne obvlada celovitosti strukture Evropskega parlamenta. Deset let sem preživel v tej hiši, v katero zjutraj pride pet tisoč ljudi v službo, pa moram vsakič pogledati na zemljevid, če dobim vabilo na sestanek v pisarno, v kateri še nisem bil.”

Kaj boste počeli, ko ne boste več evropski poslanec?

“Želim se posvetiti stvarem, ki sem se jim do zdaj posvečal, a premalo. Želim potovati. Kot minister, veleposlanik, poslanec sem sicer obhodil ves svet, a le z letališča na sestanek in nazaj. Bil sem povsod, v resnici pa nikjer. Reaktiviral se bom v svojem inštitutu, kot nekdanji poslanec bom še vedno sodeloval v Evropskem parlamentu … Ne bo mi zmanjkalo dela, a to delo bo drugačno.”