Slavoj Žižek je teden dni po "debati stoletja" gostoval v hrvaški prestolnici v Filozofskem teatru pri hrvaškem filozofu Srećku Horvatu. Skupaj sta poskušala priti do dna vprašanju, kaj nam prinaša trenutni nered političnih razmer v povezavi s podnebnimi spremembami in tehnološkim razvojem.
Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
Slavoj Žižek je teden dni po "debati stoletja" gostoval v hrvaški prestolnici v Filozofskem teatru pri hrvaškem filozofu Srećku Horvatu
Slavoj Žižek je eden naših najbolj cenjenih akademikov in eden bolj prepoznavnih obrazov Slovenije v svetu. Slovenski filozof je v zadnjem času največ pozornosti pritegnil zaradi srečanja s kanadskim psihologom Jordanom Petersonom. A temu ne želi pripisovati večjega pomena, saj se ukvarja z veliko bolj pomembnimi vprašanji. Nekatera izmed njih je zastavil tudi na Filozofskem teatru pri hrvaškem filozofu Srećku Horvatu v Zagrebu. Poskušala sta priti do dna vprašanju, kaj nam prinaša trenutni nered političnih razmer v povezavi s podnebnimi spremembami in tehnološkim razvojem.
“Rad bi bil povsem jasen. Od te “debate stoletja” ne bom imel nikakršnega finančnega profita. To je bil nedogodek, na katerem se ni popolnoma nič zgodilo. Šel sem zato, ker prvič: imam neki minimalni ponos, če mi on reče, gospod Žižek kadar koli, kjer koli. Dobil sem po nekaj deset elektronskih sporočil na dan, ali sem strahopetec, ali se ga bojim. Seveda se ga ne. Po drugi strani pa, kar se mi zdi pomembneje, je to, da sem vnesel neki dvom v njegovo tamkajšnje občinstvo.” – Slavoj Žižek o srečanju z Jordanom Petersonom
Lotil se je napovedi apokaliptičnih razsežnosti, ki nam pretijo iz narave zaradi onesnaževanja in izkoriščanja naravnih virov. Ob tem pa je Žižek, kot strokovnjak na področju ideologij opozoril, da je ekologija trenutno eno izmed glavnih ideoloških bojišč z mnogimi strategijami, kako zamegliti resnične dimenzije ekološke grožnje. Po njegovem obstaja pet različnih strategij, kako mistificirati našo ekološko krizo.
Če je ekološko apokalipso postavil na prvo mesto, se je Slavoj Žižek nato dotaknil tudi vse večjih razprav o nadzorovanju sveta. Kamere so vsepovsod okoli nas, na vsakem mobilnem telefonu sta že najmanj dve, nadzorujejo nas na vsaki prireditvi. A Žižek v tem ni vidi večje težave. Bolj zaskrbljujoče so mu ideje o direktni povezanosti tehnologije in človeških možganov.
“V tem smislu bi lahko komunicirali z napravami brez govorjenja, samo z mislimi. Postali bi kot bogovi. V istem hipu pa smo seveda povsem pod nadzorom. Raje niti ne pomislim, kaj bi to pomenilo za naše zavedanje človeka. Mar ni eno izmed bistev nas kot ljudi, da imamo notranje življenje. V sebi se lahko igram in razvijam hipoteze, zunaj pa je realnost. Kaj pa če je moj mentalni proces neposredno povezan z zunanjo realnostjo. To bi lahko bilo tudi postčloveško obdobje.”
Tretja velika apokaliptična nevarnost, ki jo vidi Žižek pa je skupen človeški prostor. Razlaga, da je tendenca globalnega kapitalizma v tem, da nas 80 odstotkov pusti za seboj. Okoli 1,5 milijarde ljudi je zmagovalcev globalizacije, trikratnik tega števila pa je ostal zunaj pred vrati.
Žižek še poudarja, da živimo v obdobju, ki je verjetno najbolj ideološka do zdaj. V tem se je navezal na marksistično predpostavko o tem, da je opij za ljudstvo religija. S tem se nekako še vedno strinja, saj različni fundamentalistični nastavki religije še vedno predstavljajo opij za ljudstvo. Ampak trenutno je opij za ljudstvo nekaj drugega.
Opija za ljudstvo sta opij in ljudstvo. V prvem primeru poudarja čedalje večjo odvisnost človeštva na različne kemijske substance, prehranske dodatke, zdravila ter droge. V drugem primeru pa so to ljudje. Na čemer sloni tudi današnji populizem.
Opus Slavoja Žižka zajema najrazličnejša tako znanstvena kot poljudna dela, od knjig do filmov. Jeseni pa na oder gledališča, v katerem je govoril, prihaja njegovo dramsko besedilo Antigona. Junakinji grške dramske umetnosti se je Žižek temeljito posvetil. Nepovezano sicer s tem je poudaril, da lahko Antigono vidimo tudi v mladi Greti Thunberg, za katero pravi, da je ena redkih svetlih točk današnjega sveta.
“To, kar dela mlado švedsko aktivistko Greto Thunberg toksično moško, je točno njen avtizem. To jo dela tudi tako čudovito. Kaj njen avtizem pomeni? Brez debate, brez prerekanja. Greta točno ve, da nam znanost sporoča čisto dovolj, kaj se dogaja z našim okoljem. Ve pa tudi, da v našem političnem prostoru poskušamo priznati, v kakšni godlji smo se znašli, ampak obenem pa še vedno preučujemo različne možnosti za rešitev. In Greta je tukaj čista Antigona, v smislu: brez bedarij, prosim, jaz zelo resno jemljem, kaj nam znanost govori. Zato mislim, da ta tip toksične moškosti, najbolje vgrajen v pogumne ženske, je značajski tip, ki ga potrebujemo danes. Potrebujemo brutalne ženske, ki se ne pustijo manipulirati.”
