Petkova centrifuga

Z jedačo, pijačo in s črnilom naprej!

Komentirana analiza prazničnega tedna od prvega maja prek svobode medijev do praznika življenja

IMG_0378
foto: Gašper Andrinek

Litre takšnih in drugačnih tekočin ter pladnje takšnih in drugačnih narezkov na mize … pa tranzistor, slušalke ali zvočnike na glas! “Naj vas še opomnim, da ta prispevek ni ideološko naravnan.” – Gašper Andrinek

V tednu, ko smo z jedačo in pijačo praznovali delavske pravice, smo tako kot vedno opominjali na kršitve delovnih pogojev, na čedalje večjo prekarizacijo dela, na vse večjo izgorelost delavcev v vseh možnih sektorjih, od mladih do starejših. Na krivice so opozarjali vsi, predsednik, premier, župan(i), sindikalisti, (ne)zaposleni, prekarci, upokojenci. Razen tistih, ki so prve majske dni preživeli na potovanjih, si zatisnili oči in se popolnoma odklopili od vsakoletnega (ne)smiselnega vzklikanja parol. Osemurni delovnik ostaja in bo verjetno ostal še nekaj časa, razen, če se praznik dela na novo definira, razširi in osmisli novo ideologijo. 

Dan svobode medijev ne bi moral biti bolj povezan s svojim prazničnim majskim predhodnikom. Za nekatere je praznik, za druge ovira. Nikjer se ga ne praznuje z jedačo in pijačo. Novinarski poklic postaja čedalje bolj nevaren, po podatkih unesca je bilo lani ubitih 99 novinark in novinarjev. Ob tem ne smemo spregledati dejstva, da je ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea londonsko sodišče obsodilo na 50 tednov zapora zaradi kršitve pogojnega izpusta pred 7 leti. Če bodo pa Assangea tudi izročili Združenim državam Amerike, pa ne bo šlo samo za vprašanje njegovega življenja ali smrti. Ampak tudi za enako vprašanje poglavitnih novinarskih načel.