Slavko Pregl je v pripovedovanjih in spominih galerista Leona Pogelška našel navdih za resnično zgodbo o prevarantih na kvadrat, ki nas popelje v 80. leta prejšnjega stoletja, v svet zbirateljev, trgovcev, svetovnih muzejev in galerij.

Resnična zgodba o prevarantih na kvadrat, rezultat skupnega dela Slavka Pregla in galerista Leona Pogelška, nas popelje v svet zbirateljev, trgovcev, svetovnih muzejev in galerij

Zgodba se začne v 80. letih, ko beograjski starinar Bata za pomočnika pri poslih po Evropi izbere mladega študenta Leona Pogelška iz Ljubljane. V stari vili v Zagrebu nekega dne odkrijeta zaprašeni katalog razstave Ericha Šlomoviča, s seznamom slik slavnih slikarjev od Renoirja do Picassa. Slike so na silvestrovo leta 1944 v trčenju dveh vlakov izginile neznano kam.

“V knjigi beremo o tem kaj se zgodi, ko en del Šlomovičeve zbirke ponarejevalci želijo prodati v svet. Opisano je zahtevno iskanje starih materialov, delikatno delo ponarejevalca in tudi zelo premišljen način lansiranja ponaredkov na svetovni trg.” – Slavko Pregl

Zanimivo je, da se v romanu razen Leona vsi slovenski liki pojavljajo z izmišljenimi imeni, srbski akterji pa so poimenovani z resničnim imenom in priimkom.

“Tam na heroje gledajo drugače kot pri nas. Tudi če so osebe “negativci” si Srbi mislijo, “evo naši, zajebali ceo svijet”. So veliko bolj pragmatični kot Slovenci, ki enostavno preveč moraliziramo.” – Leon Pogelšek

Na 58. beneškem umetnostnem bienalu, v razstavišču Arsenale, se je danes odprl Slovenski paviljon. Tam se letos predstavlja umetnik in raziskovalec Marko Peljhan s projektom Here we go again SYSTEM 317. Projekt je rezultat večletnega raziskovalnega dela iz serije Resolucija, ki podaja konkretne fizične in praktično izvedljive rešitve za probleme v družbi.

“Kako prižgati vžigalico med orkanom, da ti ne ugasne, je stavek, ki je zgeneriral moj projekt sonoričnega plovila za Beneški bienale. Najprej imaš občutek, da je to nek tehnološki unikum, vendar gre za projekt abstraktne praznine, nemogočega izhoda z našega planeta.”

Matevž Polajnar