V znakovni jezik prevedena Žogica Marogica

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

foto: Val 202

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.