Aktualno

Odločajo delavci, ne tajkuni

Slovenski M TOM in hrvaški ITAS sta uspešni podjetji v lasti delavcev

IMG_20190425_125820
bty
foto: Gorazd Rečnik / Val 202

ITAS – PRVOMAJSKA

 

Divja privatizacija, uničenje podjetja –  klasična balkanska zgodba. Poznali smo jih povsod na področju nekdanje Jugoslavije, toda nikjer drugje ni prišlo do takšnega upora in zavzetja tovarne, kot se je zgodil v hrvaškem Itasu.

Zgodila se je privatizacija na balkanski način. Lokalna oblast je v navezi z zasebnimi interesi hotela podjetje načrtno uničiti. Nepremičnine podjetja so obetale hitrejši zaslužek kot proizvodnja.

“To je bila popolna prevara, to je bil največji rop delavstva vse od začetka delavskega boja. Za eno kuno je bilo mogoče dobiti tovarno, ki je bila takrat vredna več deset tovornjakov, polnih nemških mark. Toda interes tajkunov ni bil proizvodnja, ampak nepremičnine, s katerimi so obogateli. To je znana zgodba 200 najbogatejših ljudi na Hrvaškem. Točno se je vedelo, kakšen je postopek. Zasebniku podariš tovarno, sledilo bo uničenje podjetja, na istem mestu bo zraslo nekaj novega. Po enakem receptu so hoteli uničiti Itas. No, tukaj so se malo ušteli.” – izvršni direktor Dragutin Varga

Leta 2005 so delavci porušili zid, ki je preprečeval proizvodnjo in s katerim je lastnica umetno razdelila podjetje na dva dela – en del je izčrpaval drugega.

“Porušili smo zid in ko je prišel lastničin sin, se je proti njemu usmerilo kakih 100 ljudi. Videti je bilo, kot da hoče postaviti rekord v teku na 100 metrov. Hitro se je spravil v avto in nikoli več ga nismo videli tukaj.” – delavka, ki v podjetju dela že 41. leto.

Izklopili so jim elektriko in vodo, tako da proizvodnja, kljub naročilom iz tujine, ni bila mogoča. 18 delavcev se je odločilo za gladovno stavkalo. Končali so jo po treh dneh.

“Ko smo videli vse te ljudi, vse te družine, so nam tekle solze. Ljudje so nam prinašali jabolka, denar, cigarete, sokove. Na izbiro smo imeli vse, kar bi si zaželeli. Ljudje so nas objemali. Od sreče nismo vedeli, kaj naj naredimo.” – Lilijana

Čeprav je tajkunsko ropanje podjetja povzročilo ogromno škodo, so si delavci kmalu povrnili stara naročila. V itasovem modelu poslušajo strokovnjake, a odločitve sprejemajo delavci. Varga izpostavlja, da sistem, ki ga imajo v Itasu, ni podoben sistemu, ki je v tovarnah vladal v času nekdanje države: “V Itasu imamo samoupravljanje 21. stoletja. Jaz sem preživel socialistično samoupravljanje in takrat delavci niso mogli zamenjati direktorja. Tisto se je samo imenovalo samoupravljanje, vse je pa vodila partija. Partija je določala, kdo bo v svetu delavcev, določala je, kdo bo predsednik partijske organizacije v podjetju, določala je, kdo bo direktor. Pri nas delavci zamenjujejo direktorje, ker so lastniki podjetja. Ker nista delala dobro, smo od leta 2009 do danes nagnali že dva direktorja.”

M TOM

 

Tako kot v hrvaškem podjetju tudi v slovenskem M TOM v Mokronogu direktor pogosto dela tudi v proizvodnji. In tudi Damjan Burger ne nosi kravate. Pravi, da delujejo kot ekipa: “Vsi poskrbimo, da vse deluje, kot mora. Vsak ima svojo vlogo v delovnem procesu. Ekipa mora delovati homogeno tudi na osebnostno ravni.”

“Pri nas je praznik dela vsak dan. Delavci pridejo in odidejo z nasmeškom. Mentaliteta prejšnjih vodij pa je bila plenjenje na tujih plečih. Toda več, kot lahko poješ, ne moreš. To ni nobena prihodnost niti za nas niti za zanamce. Ne da daješ nekomu, treba je ustrezno deliti. Nekaj mora iti za razvoj, nekaj za hude čase, nekaj pa za potrošnjo. Absolutno je mogoča rast brez plenjenja.” – Damjan Burger