Botrstvo

Ne Matija ne oče še nikoli nista videla morja

Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke

swing-1218654_1920
foto: Pixabay/biancamentil

Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.

Kako pomagati?

Matiju L. lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Za Matijo iz zgodbe Vala 202.

 

Podatki za UPN
Koda namena
CHAR
Namen
BOTRSTVO – Matija
Znesek
EUR(znesek, ki ga želite darovati)
BIC banke prejemnika
LJBASI2X
IBAN
SI56 0201 2002 0297 991
Referenca
SI00
 
644
Ime in naslov
ZPM Ljubljana Moste, Proletarska 1,
1000 Ljubljana

Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:

  • Nova Ljubljanska banka,
  • Hypo Alpe Adria,
  • Abanka,
  • Banka Koper,
  • SKB,
  • Unicredit banka,
  • Delavska hranilnica,
  • Sberbank,
  • NKBM in
  • Hranilnica Lon.

Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.

Petletnik s težavami v razvoju, ki v dotrajani samotni hiši živi sam z očetom, si še nikoli ni mogel sam izbrati igračke

“Nekega dne je takratna partnerka vzela otroka in vse stvari in se odselila 90 kilometrov stran. Zame je bil to nepopisen šok, nisem vedel, kaj storiti, odšel sem po pomoč k odvetniku in tudi s pomočjo centra za socialno delo mi je uspelo dobiti sina nazaj. To mi je bilo takrat najpomembneje, samo njega imam. Partnerka je takrat skoraj povsem izpraznila hišo, s seboj je odpeljala vse, kar je lahko,” tresoči glas in solze očeta danes petletnega Matije kažejo, kako težki trenutki so bili to zanj.

“Vse od takrat pa je življenje za naju ena sama borba.”

V hribih, daleč od javnega prometa, je strošek za avto neizbežen

“Ima nekaj lažjih gibalnih motenj, zato hodi v razvojni vrtec. A ta je od moje službe oddaljen dobrih deset kilometrov. Zato vsak dan narediva vsaj 40 kilometrov. Živimo namreč dobrih pet kilometrov od železniške postaje, avtobusnih povezav pa sploh ni.” Tako dolge in vzpenjajoče se hribovite petletnik z gibalnimi težavami ne zmore prehoditi, zato sodita vzdrževanje starega avtomobila in nakup goriva med najnujnejše stroške. Njuna vsakodnevna logistika je zamudna in draga: “Vsak dan greva pred šesto od doma, da sva čez debele pol ure v vrtcu in da ulovim začetek službe ob sedmih. Po službi spet hitim, da ne zamudim v vrtec, še sreča, da imam res razumevajoče nadrejene. Največja težava je poleti, ko je vrtec ves mesec zaprt in se komaj znajdem. Živiva skromno, težko, dejansko se boriva iz dneva v dan …«

Dolgovi, da je lahko babica na varnem

In v tej borbi sta vse bolj sama. Sogovornikov oče je umrl že pred leti, nato je tragično preminul še njegov brat, od tega pa si njegova mama, Matijeva babica, ni več opomogla, psihične težave so bile vse hujše, nastanitev v domu starostniku pa neizbežna: “Moja mama mora nujno živeti v domu, ker je psihiatrična bolnica, zaradi bolezni je bila vse bolj agresivna, doma ni šlo več. Zdaj sem poskrbel, da je lahko šla v dom.” Za dom je nekaj mesecev plačeval sam, denar za to si je sposojal, kjer je mogel in ti dolgovi ga še zmeraj bremenijo. Nato je plačevanje sicer prevzela občina, a z zaznambo na hiši, edinem domu, ki sta ga sogovornik in njegov sin kadar koli imela. Strah pred tem, da bo občini ta dolg nekoč treba odplačati, je že danes velik: “To me zelo žre, v tej hiši živim vse življenje, nimava kam drugam, mi je pa jasno, da bo dolg ostal in da ga bom slej kot prej moral plačati. Glede na to, da delam za minimalno plačo, bom to očitno odplačeval do svoje smrti,” skrbi sogovornika. A z minimalno plačo drugače ni mogoče preživeti.

Še ponoči sem delal, čeprav za nekaj evrov

“Da sem preživel, sem velikokrat Matijo zvečer dal spat in ponoči odšel še na kakšno priložnostno delo za vsaj nekaj evrov, da sem lahko kupil vsaj hrano za naju … že pet evrov veliko pomeni! Različna dela sem delal, saj sem od malega navajen delati, delam od otroštva … življenje je težko, res.” Kljub vsemu trudu, varčevanju, napornemu fizičnemu delu v službi in doma, očeta močno žre, da dolgov, ki si jih je nakopal zaradi nastanitve svoje mame v dom, nikakor ne more poplačati: “Sposodil sem si pri dobrih ljudeh. Ko srečam takega človeka in mu ne morem vrniti denarja, mi je strašno hudo. Vračam po majhnih zneskih: v službi ne hodim na toplo malico, da privarčujem in lahko kaj vrnem, ker nikoli v življenju nisem bil dolžan. Zdaj žal ne gre drugače.”

Mama ne plačuje preživnine in ga ne obiskuje

Dohodke jima zmanjšuje še zakonska določba, da višina preživnine šteje v njune dohodke, čeprav je fiktivna: “Preživnine mi ni nikoli plačevala, a šteje kot da bi ga, zato imam manjši otroški dodatek!” Čeprav se z Matijevo mamo nista razšla na prijazen način, njegov oče ve, kako zelo pomembna je za sina. Ker sama ne prihaja na obisk, sina samoiniciativno na stike k njej vozi sam: “Poskrbim za stike, da vidi mamico, čeprav to ni moja dolžnost. A vem, da pogreša mamico, rad bi jo večkrat videl in te stike nujno potrebuje.” Prav tako ima rad starejšega polbratca, zato oče samoniciativno vzdržuje tudi stike z njim in z njunim dedkom. Ker je tudi on pomemben za sinov razvoj, je prepričan sogovornik.

Matija je brez postelje, vso pohištvo je že razpadajoče, kopalnica nedokončana …

A vsaka pot do njih pomeni kakih 200 kilometrov, to pa je spet strošek, ki ga komaj zmore. Zato živita iz meseca v mesec težje: živita ob razbiti kopalnici, katere nujne obnove oče ne zmore dokončati sam, ob razpadajočem pohištvu v kuhinji, ki je njun osrednji bivalni prostor, Matija spi v zdavnaj premajhni postelji, saj primerne ne moreta kupiti. Hiša, ki stoji na samem ob makadamski cesti, je v celoti potrebna obnove. Pomanjkanje se čuti na vsakem koraku in v vsakem delu njunega življenja: “Imam slabo vest, ker moram varčevati pri vsem, pri hrani, oblačilih. Ko poplačam položnice – samo za vrtec plačam 116 evrov-, pa gorivo in vsaj del dolgov nama ostane samo še drobiž … Mesec je res dolg. Sreča, da sem res deloven, da nenehno delam in vsaj še malo zaslužim, da lahko preživim tega otroka …”

Dolgo sem varčeval, da je lahko dobil darilce za rojstni dan

Ob minimalni plači je celo nakup darilca terjal precej načrtnega varčevanja: “Za peti rojstni dan sem mu kupil avtomobilček za petnajst evrov, dolgo sem varčeval, da sem ga lahko kupil, a sem vesel, da je lahko dobil vsaj to malenkost. Malo igrač ima, ker je vse predrago, pač to, kar lahko od koga dobim. Tudi oblačila mu kupim le izjemoma in to najcenejša, nimam denarja. Čeprav bi oba potrebovala oblačila. Matija bi potreboval večje kolo, saj je sedanjega prerastel, tudi rolal ni še nikoli …”

Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral

“In rad bi mu kdaj kupil kakšno igračko ali sladkarijo. Sin si večkrat zaželi, pa mu povem, da nimam denarja in ko ga bom imel, mu bom kupil,” sogovornik v solzah opisuje svojo stisko: “Rad bi mu omogočil, da vsaj enkrat greva v trgovino, kjer bi si fantek lahko izbral igračko in bi mu jo jaz lahko kupil. Še nikoli mu nisem mogel kupiti igračke, ki si jo je izbral.”

Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja

Petletnik še nikoli ni bil v živalskem vrtu, v kinu ali na daljšem izletu. Ne on, pa tudi oče, še nikoli nista videl morja: “Nikoli ga še nisem videl, sin tudi ne. Matija si ga zelo želi videti, ker je nor na vodo. Jaz bi ga pa rad vsaj videl. Nikoli nisem bil na morju, ker smo vseskozi samo garali in skromno živeli. Star sem 41 let in še nikoli nisem videl morja.”