Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Pomoč drugim je nujna sestavina človeškega tkiva. Brez tega človeštvo ne bi preživelo
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
“Tudi taki ukrepi, ki jim rečemo krpanje in jih malo omalovažujemo, lahko prinesejo neko drugačno izkušnjo. Gre za izkušnjo. S tem, ko vsi lahko kosijo in dobijo vsi enako šolsko kosilo, ali pa ko bi vsi lahko odšli na morje v kolonije, kot smo šli nekoč. To da izkušnjo enakosti. In potem bi ti otroci dejansko lahko rasli z drugo izkušnjo, izkušnjo bolj pravičnega sveta. Z drugim pogledom na ta svet in tudi z večjo željo nekaj prispevati k skupnosti in temu svetu.”
