Zapisi iz močvirja

Slovensko-Ogrska

Mladina je užalila madžarskega predsednika vlade. Vsi ostali mediji smo vsaj malo ljubosumni, kajti svoboda tiska je prinesla neprijetno prakso, da je predsednike težko užaliti

Madžarska
foto: lmaresz / pixabay

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika vlade do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.

Žalitev – predsednika Madžarske so na naslovnici prikazali kot nacističnega diktatorja s slovensko peto kolono ob nogah – je bila sicer posrečena; a nič takšnega, kar Mladina ne bi že kdaj objavila. Z žalitvijo pa so novinarski kolegi odprli nišo, ki jo lahko opotekajoči se slovenski tisk z veseljem uporabi. Kajti kar nekaj predsednikov oziroma vrhunskih politikov v sosednjih državah se zdi godnih za žalitev. V Italiji, kjer bo fašizem kot kaže spet obilno obrodil, tako ali tako, na Hrvaškem vlada galerija grotesknih tipov, Avstrijci imajo v vladi desničarje in populiste. Ob visokih nakladah, burnih debatah in užaljenih diplomatskih notah, ki bodo uspevale ob vrsti žalitev sosednjih politikov, si moramo zastaviti bistveno vprašanje: “Kako je mogoče, da se sprijene ideologije iz tridesetih let dvajsetega stoletja vračajo na politični parket sosednjih držav, le pri nas je vse v najlepšem redu?” In ko razmišljamo o nenavadnem naključju, kako je Slovenja otok miru sredi populističnega oceana, si zastavimo še bolj temeljno vprašanje: “Kaj je zdaj s temi Madžari!”

Teoretiki zarot brez večjih težav vlečejo vzporednice med sodobnostjo in predvečerom velike vojne. “Spet bo počilo,” nam prerokujejo in pojasnjujejo, kaj vse je danes natančno enako, kot je bilo tudi leta 1939. No, takrat niso imeli rock´n´rolla – danes ga na srečo imamo. In v košarici vzporednic se nujno najde tudi zemljevid, ki ga imamo v glavi vsi kolikor toliko uspešni dijaki četrtega razreda osnovne šole. Slovenija, razkosana med tremi okupatorji: Nemčijo, Italijo in Madžarsko.

“Danes je spet enako – črnosrajčnik, rjavosrajčnik in Madžar stegujejo svoje skrivenčene prste po sveti slovenski zemlji!” O prvih dveh takrat in danes vemo vse. O fašističnem zatiranju med vojnama, o Bazovici, o hrepenenju primorskega naroda. Prav tako vemo o nemški okupaciji, o ponemčevanju in seveda o medvojnem terorju. Dejstva, ki jih pijemo z materinim mlekom in jih nato podrignemo v kurikulum. Toda: “Kaj je zdaj s temi Madžari?”

O tem, zakaj so Madžari naši zakleti sovragi in kako so rezali rane v narodovo telo ter čemu se jih moramo ponovno bati, si nismo na jasnem. Vemo le to, da so Madžari na vzhodu, vzhod pa bi bil brez toplic in Vlada Kreslina nekaj povsem obrobnega. Slovenski zgodovinski, civilizacijski in razvojni fokus je na zahodu. Ob tem je Slovenija alpinofilska družba in poznavanje zgodovine Prekmurja v dvajsetem stoletju je celo med izobraženim delom javnosti neprimerno slabše kot poznavanje zgodovine Primorske v tistem času … Pa ne trdimo, da gre za kakorkoli vzpodbujeno stanje – le vzhod države je zadnjega pol stoletja odločevalcem v prestolnici civilizacijsko povsem tuj.

Če pa bi se poznavanje zgodovine Prekmurja kdaj po naključju izboljšalo, bi lahko Slovenca zaskrbelo, in ta skrb bi večkrat prekašala morebitno zaskrbljenost zaradi italijanskih ali germanskih operetnih nacionalizmov. Na kratko; Madžari niso nikoli preboleli Trianonske mirovne pogodbe. Mirovne pogodbe kot celote in tako tudi dela, ki se je nanašal na slovanski živelj v t. i. Slovenski krajini!

Zgodovina slovensko-madžarskih odnosov je zgodovina madžarskih naporov za izničenje oziroma revizijo mirovne pogodbe iz leta 1920. Ta težnja je vodila madžarsko politiko do sosed vse dvajseto stoletje, pri nas pa je bila najbolj izražena med okupacijo …

Včasih jasna, včasih prikrita revizija Trianona je z Orbanom ponovno vstala. Ob tem se pojavljajo še kataklizmične govorice o izteku veljavnosti pogodbe po sto letih in v prestrašeni pokrajini padajo na plodna tla bifejev … Razumni lahko naslovnico Mladine in žolčne reakcije nanjo povsem drugače razume, ako jo postavi v miselni kontekst obujenih sanj o veliki Madžarski. Hočemo poudariti, da je diplomatska nota na Mladinino naslovnico v Ljubljani razumljena povsem drugače, kot je razumljena v Murski Soboti. Ali v Lendavi. V Ljubljani protestno noto razumejo kot politiko, v Prekmurju pa protestno noto razumejo kot prihodnost.